Ob, 1. novembru, dnevu vseh svetih, ki smo ga obeležili v soboto, je nevrolog Zvezdan Pirtošek spomnil, da so naši spomini na pokojne veliko več kot preprosto obujanje preteklosti – so živi procesi, ki se vsakič znova prebudijo v naših možganih. »Ko se spominjamo ljudi, ki smo jih imeli radi, se v možganih znova prižge sled njihovega glasu ali obraza,« je v intervjuju za STA dejal predstojnik katedre za nevrologijo ljubljanske medicinske fakultete.
Po njegovih besedah spomin ni arhiv, temveč dinamično gibanje, v katerem se drobci preteklosti prepletajo z novimi izkušnjami in čustvi. Sodobna nevroznanost lahko to danes celo prikaže z magnetno resonanco ali elektroencefalografijo – ob misli na bližnjega se v možganih aktivirajo področja, povezana s čustvi in spominom. »Spomin je kot plamen – vsakič znova se vžge,« pravi Pirtošek.
Ko se na 1. november spominjamo umrlih, se po njegovih besedah dotaknemo dveh temeljnih sil – spomina in pozabe. Čeprav lahko pozabimo glas ali obraz, ohranimo občutek bližine, toplino odnosa. Spomin nas povezuje ne le z ljudmi, ampak tudi s samim smislom življenja – s tistim občutkom kontinuitete, ki presega čas.
Nevroznanost potrjuje staro spoznanje religij in pesnikov: spomin premaga smrt. Električni impulzi, ki obujajo spomine, soustvarjajo naše misli in čustva, zato spomin na mrtve v resnici živi v nas – kot most med živimi in mrtvimi.
Pirtošek pojasnjuje, da spomin ni shranjen na enem mestu, temveč v mreži milijard nevronov. Ključno vlogo imajo hipokampus, kjer se utrjujejo novi spomini, amigdala, ki jim dodaja čustveno barvo, in čelni reženj, ki omogoča njihov zavesten priklic. Spomin se ob vsakem priklicu nekoliko spremeni – ni torej natančna reprodukcija, ampak rekonstrukcija preteklosti.
Pri tem ima pomembno vlogo tudi pozaba, ki jo Pirtošek razume kot milost in varovalko zdravega uma. »Če bi si zapomnili vse, bi se izgubili v nepomembnih podrobnostih,« pravi. Pozaba briše odvečno, a nikoli povsem ne izbriše – neprijetni spomini se z leti preoblikujejo, postanejo del naše zgodbe in odpornosti.
»Dokler se spominjamo, nismo sami,« sklene Pirtošek. V spominu po njegovih besedah prebiva tihi most med preteklostjo in prihodnostjo – dokaz, da nič, kar je bilo ljubljeno, ne izgine, dokler v nekom še živi kot živa prisotnost.

Kaj pa o življenju v nas pravi Cerkev? Po cerkvenem nauku mrtvi v nas živijo duhovno, skozi vero, spomin in ljubezen. Katoliška tradicija poudarja, da med živimi in umrlimi obstaja globoka duhovna povezanost, imenovana občestvo svetih. To pomeni, da tisti, ki so umrli v Božji milosti, niso ločeni od nas, ampak ostajajo del istega Kristusovega telesa – Cerkve.
Ko se jih spominjamo, molimo zanje ali jih priporočamo Bogu, vstopamo v občestvo z njimi. Po veri Cerkev uči, da se Božja ljubezen ne konča s smrtjo, ampak povezuje vse, ki so v Bogu, zato rajni “živijo v Gospodu” (Rim 14,8) in po njem tudi v nas, ki smo še na poti.
V nas torej mrtvi ne živijo telesno, ampak v duhu, kot del nevidne vezi, ki jo ustvarja ljubezen in vera. Njihov spomin, molitev in zgled postanejo del našega notranjega življenja – kot svetloba, ki nas spremlja in usmerja k večnosti.
A. V.







































