V Sloveniji se nadaljuje širjenje orientalskega sršena, tujerodne in invazivne vrste, ki predstavlja nevarnost predvsem za čebele, sadjarstvo in vinogradništvo. Za zdaj se širi predvsem na Primorskem, saj ima rad toplo podnebje, opaziti pa ga je mogoče tudi že drugje. Strokovnjaki opozarjajo, da bi se lahko število osebkov proti koncu poletja in jeseni še povečalo.
Prva aktivna gnezda orientalskega sršena (Vespa orientalis) pri nas so strokovnjaki lani odkrili v Kopru. Po oceni grškega strokovnjaka Alexandrosa Papachristoforoua je bilo takrat samo v starem delu Kopra med 25 in 30 aktivnih gnezd, ki ima lahko vsako do 2000 osebkov.
Posebno zaskrbljujoče je, da so gnezda pogosto skrita v razpokah starih kamnitih zidov, pod zemljo ali na drugih težko dostopnih mestih. Navzven je mogoče opaziti predvsem sršene, ki priletavajo v gnezdo in iz njega odletavajo.
Strokovnjaki posebej opozarjajo na obdobje ob koncu poletja in v jeseni. Takrat se v kolonijah razvijajo mlade matice, ki lahko naslednje leto ustanovijo nova gnezda. Prav zato je pomembno, da se obstoječa gnezda odkrije in odstrani še pred prezimovanjem matic.
Orientalski sršen je plenilec, ki se prehranjuje tudi s čebelami in čebeljo zalego. Poleg tega uživa sadje, meso, ribe in mrhovino, zato lahko povzroča škodo tudi v sadjarstvu in vinogradništvu. Zlasti za čebelarje je njegovo širjenje posebej zaskrbljujoče, saj sršeni lovijo čebele in jih uporabljajo kot hrano.
Strokovne službe sicer opozarjajo, naj ljudje morebitnih gnezd ne odstranjujejo sami, saj je njegov ik zelo boleč. KGZS svetuje, da se pojav orientalskega sršena nemudoma prijavi na 112, elektronski naslov [email protected] ali najbližjemu kmetijskemu svetovalcu.
Orientalski sršen je sicer na prvi pogled podoben našemu evropskemu oziroma navadnemu sršenu (Vespa crabro), vendar ju je mogoče razlikovati predvsem po obarvanosti telesa.
Naš navadni sršen je značilno rjavo-rdečkaste barve z izrazito rumenimi deli. Rumena barva je posebej opazna na glavi in zadku, kjer se izmenjuje s temnejšimi pasovi. Orientalski sršen je praviloma videti precej temnejši. Njegovo telo je pretežno rdečkasto-rjavo, na zadku pa izstopa značilen rumen pas. Prav vzorec in razporeditev rumene barve sta med najzanesljivejšimi značilnostmi, po katerih ga lahko ločimo od evropskega sršena.
Orientalski sršen deluje bolj temno in rdečkasto-rjavo, medtem ko je pri evropskem sršenu precej bolj izrazita kombinacija rjave, črne in rumene barve.
Ob tem je pomembno poudariti, da orientalskega sršena ne smemo zamenjevati z azijskim sršenom (Vespa velutina). Azijski sršen je praviloma temnejši oziroma skoraj črn, na zadku pa ima značilno oranžno-rumeno liso.
Azijski sršen je sicer tudi najbolj nevaren za čebele. Specializirano namreč lovi medonosne čebele in lahko lebdi pred panjem ter prestreza čebele, ki se vračajo s paše. Večje število sršenov lahko močno oslabi ali celo uniči čebeljo družino.
Azijsski sršen je izmed omenjenih treh najbolj nevaren tudi človeku. Ima namreč največ strupa, hkrati je najbolj agresiven. Za normalno zdravega človeka, ki nima alergije, sicer njegov pik ni nevaren.
A. J.
