Umorili so prof. Antona Ovna, slavista, publicista, literarnega zgodovinarja, urednika in sodelavca jugoslovansko-češke lige. Njegovo truplo so našli na Brezovi rebri. Pokopan je v Semiču.
Ker ni podprl partizanov in je kazal očitne težnje po organizaciji nekomunističnega odpora proti okupatorju, so ga 15. maja ponoči odpeljali od doma v partizansko taborišče na Brezovi rebri. Po krutem mučenju je umrl štiri dni pozneje, 19. maja 1942. Rodil se je leta 1905 v Stranski vasi pri Semiču.
Uradna različica je govorila o ustrelitvi ob poskusu pobega pred zaslišanjem, kar analitiki označujejo za laž. Medvojni časnik je zapisal, da so na njegovem truplu našli znake strahovitega mučenja, zdravniška komisija pa je ugotovila, da je imel zlomljeni nogi in roki – desno roko celo dvakrat, prav tako je imel zlomljeno hrbtenico in razbito levo stran lobanje. Del leve noge je bil zgrizen od lisic, kar so v časniku pripisali temu, da je bilo truplo “površno zagrebeno”. Našli so ga pred Božičem in ga pokopali v Semiču.
Profesorja Ovna so poznali kot agilnega, idealnega slovenskega kulturnega delavca. Po Ovnovi usmrtitvi je bilo vse njegovo imetje uničeno, tako da o njegovem delu ni nikakršnih otipljivih dokazov.
V medvojnem časniku je bilo zapisano, da “nikdar in nikjer ni iskal sebičnih ciljev, temveč le koristi naroda in ljudstva. Bil je živahne, vedre narave, do vsakega dobrodušen in prijazen, a v delu nesebičen in žilav. Sovraštva ni poznal; nasprotno, njegovo toplo srce je bilo za vsakogar, kdor je bil pošten in narodu zvest. Svojim dijakom pa je bil ljubezniv svetovalec in pravi tovariš. Ti ga bodo močno pogrešali.” Zato je nerazumljivo, zakaj so ga partizani ubili. “Kaj bi vi vprašali, čemu, saj so ravno pošteni, idealni ljudje komunistom napoti, prav take hočejo iztrebiti iz našega naroda. A jih ne bodo, kajti prav njegova mučeniška smrt daje ljudem nove pobude za še večjo vztrajnost v borbi.”
Razkritje je na portalu X objavilo Društvo Huda jama 45 (huda jama 45)
A. L.
