V članku ni nikakršne podobnosti s privilegiji, ki jih uživajo potomci “pravih” borcev NOV, tudi za zasluge pri “bojevanju” po koncu druge svetovme vojne.
Že nekaj let prijateljujem z zelo pametno vrano Vranči, ki si je v našem betonskem naselju – največjem v že skoraj povsem muslimanskem Bežigradu (kot je znano, nekoč begovem gradu v Ljubljani) – spletla kar štiri gnezda. Dve sta na istem drevesu blizu osnovne šole, kjer je na dvorišču zanjo vedno dovolj napol obgrizenih sendvičev. Tretje gnezdo ima pri bližnjem košarkarskem igrišču, četrto – nekakšno izvidnico, pa si je pred kratkim spletla na zelo visokem drevesu, na pol poti med našim štirinadstropnim blokom in neko zelo visoko stolpnico, v kateri ne zdrži noben hišnik, ker so stanovalci v njej skoraj vsi najtesneje povezani s samim vrhom Kučanovega klana. Številni med njimi pa so celo njihovi najožji sorodniki.
V enem od pogovorov z Vranči, sem ugotovila, da zelo dobro posluša in opazuje dogajanje v naši najvišji – gosposki – stolpnici. Ko se je pred par dnevi že ob šestih zjutraj drla na mojem oknu, sem ji dala kokosov keks, pa ga še pogledala ni. Začudeno sem jo vprašala, kdo jo pa zdaj “futra”. Rekla mi je, da ji je Marica v stolpnici zvečer na balkon dala velik kos torte, ki jo je prejšnji teden kupila v pravi Zacher slaščiarni, ki jo od nedavnega imajo tudi v Benetkah. Vranči je nadaljevala, da se Marica večkrat odpelje s taksijem v Benetke, kjer obuja spomine, na leta – še v Jugoslaviji – ko je z možem kupovala garderobo v prvih Armanijevih trgovinah. Ker sem bila radovedna, kdo je Marica, mi je Vranči povedala, da je stara gospa mojih let (sredi osemdesetih), ki ima samo 550 evrov pokojnine. Na moje veliko začudenje, kako s tem denarjem lahko živi v luksuzni stolpnici in si kupuje torte v Benetkah, mi je Vranči izdala še nek manjši znesek, okoli 200 evrov, ki ga prejema zaradi življenja z živčnim možem. On, živčen zaradi živčnega očeta partizana, je namreč po njem prejemal skoraj vse življenje velik “dohodek”, ker ni mogel delati. Zato, ker je bil njegov oče zaradi težkega povojnega bojevanja v kočevskih gozdovih pogosto hudo živčen. Pa sem še nekoliko “povrtala” v Vranči, kajti tudi z malo višjimi mesečnimi prejemki Marica ne bi mogla tako gosposko živeti. In res, kot nekaj najbolj samoumevnega, mi je Vranči, začudena, ker sem popolnoma nevedna, kar zadeva izvore “dohodkov” svojih imenitnih sosedov, razkrila, da bi Marica res umrla, če bi živela samo od svoje pokojnine, saj ni nikoli delala. Na srečo pa ima tudi moževe “dohodke” – po njegovem pokojnem očetu, borcem povojnega NOV. Koliko je skupaj tega njenega mesečnega “dohodka” Vranči ni vedela, ker na njenih izpiskih vsota sploh ni navedena. Je pa Vranči sklepala, po mesečnih izdatkih, in zlasti po kvaliteti njenih smeti, da je ta gospa prejela vsak mesec okoli 5.000 evrov. Nisem mogla verjeti. Moja Vranči pa me je vprašala, zakaj tudi jaz nimam večjih “dohodkov”, saj je bil tudi moj oče borec NOV. Odgovorila sem ji, da je bil res borec, vendar pa ne tudi po končani vojni in po osvoboditvi 1945, sploh pa ne v kočevskih gozdovih.
Frančiška Buttolo
Frančiška Buttolo je slovenska literarna zgodovinarka in publicistka, rojena leta 1943, ki je poleg akademskega dela postala znana tudi po svojih političnih komentarjih in pismih bralcev v slovenskem javnem prostoru.
