V teh jesenskih dneh na ulici in marsikaterem vrtu pogosto zadiši po pečenem kostanju. Mnogi ga imajo radi zaradi njegovega vonja in okusa. Oba sta posledica posebnih lastnosti, ki jih ima ta priljubljena jesenska hrana.
Čeprav mnogi kostanj po imenu in obliki pogosto uvrščajo med oreške, pravi kostanj (Castanea sativa) spada v družino bukovk (Fagaceae), skupaj z bukvijo in hrastom, ne pa med oreške ali stročnice. Še bolj nenavadno je, da si deli določene cvetne in genetske značilnosti z rožami iz družine rožnic (Rosaceae), kamor sodijo jablane, hruške in celo vrtnice.
Pa ste morda vedeli, zakaj kostanj tako prijetno diši? Ko pečeš kostanj, v njem nastane maltol, aromatična spojina, ki daje tisti značilen topel vonj, podoben karameliziranemu sladkorju. Zaradi maltola se v nekaterih parfumih in aromah za kavo uporablja celo naravni izvleček praženega kostanja.
Značilno za kostanj sicer je, da skorajda ne vsebuje maščob, ima pa veliko vitamina C. Medtem ko imajo orehi, lešniki in mandlji veliko maščob (40–60 %), ima kostanj le približno 2–3 % maščob, pa zato kar 20–25 % škroba, zato je v bistvu bolj podoben krompirju kot oreščkom.
In še bolj nenavadno: svež kostanj vsebuje več vitamina C kot jabolko (okoli 25–30 mg/100 g). A pozor — ta vitamin se med pečenjem skoraj popolnoma uniči, zato surov (ali kuhan na pari) kostanj ohrani svoje “skrivno” bogastvo veliko bolje kot pečen.
A. V.
