Preiskovalna komisija državnega zbora o domnevno ukradenih otrocih med letoma 1965 in 1991 je včeraj zaslišala tedanjo glavno medicinsko sestro na ginekološko-porodniškem oddelku v Novem mestu in sestro domnevno ukradenega otroka iz ljubljanske porodnišnice. Slednja meni, da je njen brat še živ.
Zdenka Kaplan je kot glavna medicinska sestra na ginekološko-porodniškem oddelku novomeške bolnišnice delala vse do upokojitve leta 1988. Na včerajšnji seji je opisala delo in tedanje razmere, po njenih besedah je bilo postelj na oddelku 100, osebja pa nekaj čez 60.
Poslanko SDS Alenko Helbl je zanimalo, ali se spomni, da bi v 35 letih, kolikor je delala v novomeški bolnišnici, umrl kakšen otrok. Po podatkih bolnišnic, ki jih je pridobila komisija, naj bi namreč od leta 1970 do 1977 umrlo okoli 100 otrok. Kalanova je povedala, da je bilo mrtvorojenih otrok zelo malo in da se ne spomni, da bi jih umrlo toliko. “Pri meni ni umrl noben otrok, slabe vesti nimam, za mame in otroke smo lepo skrbeli,” je dejala Kaplanova.
Če je bil otrok mrtvorojen, pa bi to zapisali v zapisnik, je povedala. Za domnevno ukradene otroke iz porodnišnic je izvedela iz medijev.
Komisija je zaslišala tudi Sabino Podgoršek, da se je njen brat v ljubljanski porodnišnici rodil 2. januarja 1982. Mama se poroda ne spominja, ker je bila močno omamljena. “Rekli so ji, da se je otrok napil plodovne vode in umrl. Očetu pa je zdravnik dejal, da je bil otrok mrtev že v trebuhu, a je oče videl in čutil, da je otrok v trebuhu brcnil,” je povedala. Pred porodom so mamo v porodnišnici vprašali, če ima doma že kaj otrok, prav tako naj bi otroka pokopali oni. Njena starša otroka nikoli nista videla, prav tako o tem nikoli nista dobila nobene dokumentacije, je zatrdila.
Podgorškova je dejala, da je leta 2002 enega od zaposlenih v ljubljanski porodnišnici prosila za podatke o svojem bratu. “Odgovor je bil ‘bolje, da ne veš’. In pri tem je ostalo,” je dejala. Ker dokumentov iz porodnišnice kot sestra ne more dobiti, je prosila komisijo, da pridobi zdravstveno dokumentacijo njenega brata.
S pomočjo društva Izgubljeni otroci Slovenije ji je uspelo pridobiti bratov EMŠO, ki ga mrtvorojeni otrok naj ne bi dobil. Kot je dejala, je bil njegov prvotni EMŠO uničen, po sedmih mesecih, 17. avgusta 1982, pa so mu dodelili novega. Slednje je za družino dokaz, da so otroka dali v posvojitev.
V prepričanju, da je njen brat živ, jo utrjuje prav to, da ne dobi pravih informacij.
Komisija je na zaprtem delu seje včeraj zaslišala še eno pričo, njene identitete niso razkrili.
Preiskovalno komisijo vodi poslanka Alenka Jeraj, strokovna sodelavka je Novomeščanka Simona Š. Kalanj iz društva Izgubljeni otroci Slovenije.
M. D.
