Nataša Pirc Musar je na državni proslavi ob 35. obletnici samostojnosti spet pokazala, zakaj je njen mandat zaznamovan z globoko politično pristranskostjo in izgubo kredibilnosti predsedniške funkcije. Namesto da bi kot predsednica vseh državljanov poudarila enotnost, spravo in prihodnost, je izvedla klasičen levičarski pamflet: hvalila je civilno družbo (beri: subvencionirane nevladnike), javne medije kot “neodvisne” in opozarjala na nevarnost “podrejanja” institucij novi vladi.
Točno tam, kjer je govorila o nevladnikih in medijih, so jo izžvižgali – in to povsem zasluženo. Ljudje niso neumni. Večina ve, da so te “neodvisne” strukture v zadnjih letih delovale kot podaljšana roka Golobove vlade: branile korupcijo, napadale nasprotnike, prekrivale afere (od Gen-I do sodstva) in prejemale milijone evrov davkoplačevalskega denarja brez pravega nadzora. Ko nova vlada napoveduje racionalizacijo in konec tega parazitskega sistema, predsednica to označi za “nevarnost za demokracijo”. To ni predsedniški govor, to je politični aktivizem leve opozicije z državnega odra.
Največji problem pa so dvojna merila. Pirc Musarjeva govori o “enotnosti” in “spravi”, hkrati pa vsako priložnost izkoristi za obrambo starega režima, ki je Slovenijo v 15 letih izključevanja (po Janševih besedah) držal pri okoli 90 % evropskega povprečja. Medtem ko je pod Golobom propadalo zdravstvo, energetika in zaupanje v institucije, je ona molčala ali pa aktivno podpirala. Zdaj, ko je prišla nova oblast, ki napoveduje decentralizacijo, nižje davke in vračanje k osamosvojitvenim vrednotam, pa nenadoma postane “glasna”.
Predsednica republike bi morala biti nadstrankarska figura, ki združuje. Namesto tega je postala simbol razdeljenosti – tista, ki poje levitve vladajoči desno-sredinski vladi in jo je množica na Trgu republike glasno izžvižgala. To ni osramotitev nje osebno, ampak jasen signal: Slovenija si želi drugačnega tona. Manj moraliziranja, več realnosti in spoštovanja volje volivcev, ki so na volitvah jasno rekli “dovolj”.
Kratek povzetek: Govor je bil tipičen za Pirc Musarjevo – leporečje o vrednotah, pod katerim se skriva obramba privilegijev stare elite, tudi njenih osebno. Čeprav žvižgov na državnih proslavah večina ne odobrava, pa je dejstvo, da sinočnji žvižgi niso bili napad na demokracijo, temveč zdrava reakcija državljanov, ki nočejo več poslušati pridig tistih, ki so državo pripeljali do roba. Čas je za sodelovanje, za spravo, vendar ne na račun enostranskega diktata. In tega predsednica, ki ji mandat poteče prihodnje leto, ne razume oziroma noče razumeti.
Adriana H. Lampe
