Nataša Pirc Musar je kandidatka Milana Kučana in Danila Türka, pomembnih akterjev vzporednega mehanizma globoke države, kakor je to v svoji knjigi razkril avtor Rado Pezdir.
Pri kandidaturi za predsednico države Pirc Musarjevo podpira 14 posameznikov, prav vsi pa pripadajo levemu političnemu polu.
Pirc Musarjeva je pravnica. Kariero je začela v novinarskih in voditeljskih vrstah. Leta 2001 se je kot vodja službe za korporativno komuniciranje zaposlila v družbi Aktiva Group v lasti tranzicijskega oziroma pidovskega tajkuna Darka Horvata, ki je obogatel z lastninskimi certifikati. Horvatov sodelavec je bil tudi Natašin partner in mož Aleš Musar. Horvatu v svoji knjigi z naslovom Vzporedni mehanizem globoke države avtor Rado Pezdir namenja precej pozornosti. Opisuje, kako je Horvat leta 2003 prek svojega nizozemskega podjetja Aktiva Holdings postal solastnik izraelskega holdinga IDB Holding Corporation. Povezan je bil tako z globoko državo, Milanom Kučanom in Izraelom. Pričevanja in dokumenti so srhljivi.
Pomenljiva pot
Pirc Musarjeva je kariero nadaljevala na Vrhovnem sodišču RS, kjer je bila direktorica Centra za izobraževanje in informiranje. Julija 2004 jo je državni zbor na predlog predsednika države Janeza Drnovška izvolil za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja. Ustanovo Informacijski pooblaščenec RS je začela voditi 31. decembra 2005. Na predlog Danila Türka jo je državni zbor maja 2009 znova izvolil za informacijsko pooblaščenko, mandat je končala julija 2014. Že aprila 2014 se je potegovala za direktorsko mesto na RTV Slovenija, kjer ji ni uspelo. Nato je oktobra 2014 soustanovila pravno pisarno. V vsem tem obdobju je obogatela.
Ruska dača ni naključje
Pirc Musarjeva je novico o svoji kandidaturi sporočila kar iz podeželske vile, edine ruske dače v Sloveniji, ki jo je okoli leta 1890 zgradila priseljena ruska družina. Od leta 2016 je v solastništvu zakonskega para Pirc Musar. Aleš Musar velja za enega od tajkunov in najpremožnejših Slovencev.
Vila je bila del stečajne mase podjetja GEC.IN Sončne elektrarne, Musar pa je njen lastnik formalno postal prek podjetja Aurud, ki ga je ustanovil nekaj tednov pred tem, obvladoval pa prek nemškega podjetja Aulon Gmbh.
Ljubi slavo in denar
Aprila leta 2014 je bila Pirc Musarjeva izbrana za generalno direktorico RTV Slovenija in mesec kasneje odstavljena. Zato je zoper nacionalno televizijo vložila tožbo. Od RTV je pričakovala 215.125,76 evra odškodnine iz naslova izgubljenih plač in duševnih bolečin. Tri leta pozneje, novembra 2017, pa sta Pirc Musarjeva in takratni generalni direktorje RTV izplačala 70 tisoč evrov odškodnine. Sodna poravnava v sporu je sicer legitimno dejanje, vseeno pa so v tovrstnih nejasnih primerih verodostojnejše sodne odločitve. Zakaj se je Kadunc odločil za poravnavo in izplačilo 70.000 evrov, ni povsem jasno. Je pa Pirc Musarjeva za medije povedala, da RTV Slovenija vodi SD.
Premoženje brez dohodninskih odločb
Nataša Pirc Musar je na svoji spletni strani razkrila svoje premoženje, med katerim je tudi Ruska dača v Zgornjih Gameljnah nad Ljubljano. Svoje premoženje je ocenila na dobrega pol milijona evrov. Pri ocenah nepremičnin ni upoštevala tržne vrednosti, pač pa podatke Geodetske uprave RS, kjer so cenitve bistveno nižje, pogosto precej drugačne od realne vrednosti. Pri objavi premoženjskega stanja Pirc Musarjeve pogrešamo tudi objavo dohodninskih odločb za pretekla leta. Ta je objavljena le za leto 2021, kjer pa so prihodki zanemarljivo nizki (bruto 24.355 evrov, plačala je 3.180 evrov dohodnine – vir).
Kako je Pirc Musarjeva, ki je kariero gradila kot novinarka, nadaljevala kot informacijska pooblaščenka in končala kot pravnica v odvetniški družbi z deljenim lastništvom, s približno povprečno slovensko bruto plačo, prišla do tolikšnega premoženja, ni pojasnjeno.
Finančne naložbe, nepremičnine, vozila
Pirc Musarjeva ima na banki 30 tisoč evrov gotovine in 145 delnic Krke (v vrednosti približno 14 tisoč evrov). V lasti ima še 243.000 evrov finančnih naložb, ki niso podrobneje predstavljene. Vrednost nepremičnin je ocenila na 110 tisoč evrov, pri tem je 75-odstotna lastnica družinske hiše v Radomljah.
Pirc Musarjeva je solastnica treh podjetij, solastniške deleže je ocenila na 212.100 evrov. Ima 47,5 % podjetja Odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle, kar je ocenjeno na 63.700 evrov. Je 50 % lastnica podjetja Info hiša, vrednost ocenjena na 34.900 evrov. V lasti ima tudi 14,6 odstotka Ruske dače, d. o. o., kar naj bi bilo vredno 113.500 evrov
Je lastnica motorja kawasaki vulcan S, letnik 2022, ki naj bi bil vreden 10.000 evrov. Vozi avtomobil znamke Mercedes E 220 karavan (letnik 2018), ki ga ima v najemu.
Mož milijonar in afere
Svoje premoženje je razkril tudi njen mož Aleš Musar, ki vodi volilni štab svoje žene. Svoje premoženje je ocenil na več milijonov evrov. Ima ga v nemškem podjetju Aulon GmbH (vrednost deleža Musar ocenjuje na dobra dva milijona evrov) in v podjetju Auratus, d .o. o. (vrednost deleža ocenjuje na 422 tisoč evrov).
Musar se je v preteklosti znašel tudi v kakšni od afer. Finance so npr. leta 2013 poročale, da je “Aleš Musar (oziroma družbe, ki jih lastniško ali upravljavsko kontrolira) izpeljal podoben posel z delnicami S-Reala, kot ga je Bine Kordež z deležem podjetja HTC Dva, in s tem družbo oškodoval za 1,2 milijona evrov”. Pirc Musarjeva je hitela pojasnjevati, da je njen soprog obogatel še pred njuno zvezo, a se je njena trditev hitro izkazala za netočno.
Februarja 2015 je po poročanju Slovenskih novic za revijo Lady dejala, da z možem Alešem Musarjem “pod skupno streho živita že 15 let”, se pravi od leta 2000.
Posli njenega moža
Leta 2016 so mediji poročali, da so ostanke podjetja oziroma razkosano podjetje SCT Strojegradnje, tovarna gradbenih strojev, trije poslovneži, ki so sprva delovali v skupini Aktiva pidovskega barona Darka Horvata, med njimi Aleš Musar, prenesli na nemški nabiralnik. Podjetje SCT Strojegradnje, ki je na svojem vrhuncu zaposlovalo okrog 200 ljudi, pa je bilo po poldrugem desetletju uničeno. Šlo je za zgodbo o uspehu, ki jo je pokopala tranzicija. Poleg Musarja sta bila v skupini še Rok Habinc in Marko Konič.
Podjetje je bilo do leta 1997 del poslovnega sistema SCT. Ob privatizaciji je prešlo v roke Horvatove Aktive, ki ga je leta 2003 kot del delitvene bilance prodala trem nekdanjim uslužbencem: Musarju, Habincu in Koniču. Ti so nato iz družbe izplačali (nekdanje) zaposlene, ki so imeli v lasti 43 odstotkov delnic, podjetje so dobili v celoti in ga preimenovali v Strenia. V proizvodnih prostorih v Mostah je delalo več kot 140 ljudi, trgovali so na nekaterih največjih evropskih trgih, na letni ravni pa so ustvarili več kot 14 milijonov evrov prihodkov od prodaje.
Zemljišče v roke trojice, delavci na cesto
A trojico poslovnežev (Musarja, Habinca in Koniča), ki je Strenio (pred tem SCT Strojegradnje) sprva obvladovala prek podjetja S. T. Hammer, ustanovljenega s tremi britanskimi funti vplačanih delnic na britanskih Kanalskih otokih, je precej bolj zanimalo nekaj drugega: lokacija, na kateri je stala ljubljanska družba.
Šlo je za 36 tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče na Kavčičevi ulici v Mostah. Na njem so načrtovali več deset milijonov evrov vredno prestižno stanovanjsko sosesko K 66. “Ta je del projekta Partnerstvo Šmartinska, največjega urbanističnega projekta v državi, ki obsega 228 hektarov veliko območje, po izbruhu gospodarske krize pa je povsem zastal,” so leta 2016 zapisali na portalu Siol.net.
Leta 2009 so Musar, Habinc in Konič podjetje Strenia poslali v likvidacijo. Delo je izgubilo 127 ljudi. Manjši del so jih prezaposlili v hčerinskem podjetju Strenia IND, ki je nadaljevalo delo.
Posel stoletja za Musarja in prijatelje
Leta 2012 je Strenia IND prešla v last AG, krovnega finančnega holdinga v imperiju trojice Musar-Habinc-Konič. Njena zemljišča so do leta 2014 postopoma prenesli na druga svoja podjetja. Strenia tako po javno dostopnih podatkih ni bila več njihova lastnica. Vrednost teh zemljišč je direktor ABC Nepremičnin Andrej Kuplenk pred krizo ocenil na med 14 in 22 milijonov evrov. Musar, Habinc in Konič pa so pred leti za Strenio po dostopnih podatkih plačali nekaj več kot dva milijona evrov.
Leta 2016 so nato Musar, Habinc in Konič izpeljali še svoj zadnji manever. AG je Strenio IND s 40 zaposlenimi po neznani ceni prodal – in to ne kakšnemu strateškemu partnerju iz gradbene panoge, ampak neznanemu podjetju Rhodium iz Nemčije. Njegov lastnik je bil Habinc, dolgoletni direktor Strenie IND.
V davčno oazo 900.000 evrov
Poslovneži Aleš Musar, Rok Habinc in Marko Konič so dejavni tudi v davčnih oazah, je leta 2016 poročal portal Siol.net. Zapisali so, da ima trojica na otoku Jersey, ki leži v bližini obale Normandije v angleškem kanalu in sodi pod oblast Velike Britanije, v lasti podjetje S. T. Hammer. Prek tega podjetja so obvladovali svoj poslovni imperij. Decembra 2016 so na račun svojega t. i. offshore podjetja nakazali več kot 900.000 evrov. Šlo je za posojilo, ki ga je odobrilo njihovo črnogorsko podjetje M. M. Alpha Investment. To je bilo posredno večinski delničar družbe AG, ki je bila lastnica Strenie.
Ščitila Kresalovo in Senico, Jureta Jankovića branila do zadnje kaplje krvi
V času, ko je bila Nataša Pirc Musar informacijska pooblaščenka, je bilo več afer, pri katerih so slednji očitali, da akterje pokriva in brani do zadnje kaplje krvi. V nadaljevanju navajamo dva primera.
Leta 2011 so ji mediji očitali, da ščiti takratno notranjo ministrico Katarino Kresal in njenega partnerja odvetnika Mira Senico. Preganjala je medije, ki so objavili faksimile uradnih dokumentov Davčne uprave RS o nakupih petih luksuznih avtomobilov in s tem povezanih sumov davčnih utaj, vključno s sumi ponarejanja listin.
Leta 2011 so nekateri mediji objavili tudi del dokumentacije davčne uprave, ki se je nanašala na “poslovanje” Jureta Jankovića, mlajšega sina ljubljanskega župana Zorana Jankovića in takratnega predsednika Pozitivne Slovenije. Medijem, ki so dokumentacijo objavili, je odredila izbris dokumentacije iz članka, ker naj bi šlo za varovanje osebnih podatkov. Na portalu Pozareport.si pa so zapisali, da se je Pirc Musarjeva kot informacijska pooblaščenka očitno odločila, da bo Jureta Jankovića branila “do zadnje kaplje krvi”.
A. L.
(Delno povzeto po vir)
