Paul Lackner, vinogradnik
Rojen 21. decembra 1826 v Verdrengu (danes Podlesje) pri Mozlju, umrl 22. decembra 1899 v Doblički gori (pri Črnomlju)
»Zaslužen tu počiva mož,
ki brž pozabil ga ne boš.
Njegov spomin med ljudstvom bo ostal,
dokler bo trto kdo obdeloval.«
Prevod patra Cerarja (roj. v Dobličah) verzov v nemščini na nagrobnem spomeniku Lacknerja v Dobličah.
Paul Lackner se je rodil v kočevarski vasici Verdreng pri Mozlju. V zakonu z Agnes Stalzer se jima je rodila hči Florijana. Po njeni poroki z Mathiasom Stienejem iz Dobličke gore se preselita v svojo zidanico, ki je ob hiši hčerke in zeta. Skupaj obdelujejo veliko vinogradniško kmetijo, kar je njihov najpomembnejši pridelek – letno prodajo tudi 10 do 15.000 litrov vina na kočevsko in ribniško. O bogastvu družine je pričala bogata oprema, bili pa so tudi med prvimi lastniki gramofona, ki ga je bilo slišati po vsem vinorodnem pobočju Dobličke gore. Ko se pojavila trtna uš je ta postopno uničila vse vinograde in povzročila veliko ekonomsko škodo. V tem času se veliko Belokranjcev izseli v prekomorske dežele, saj ostanejo brez vseh prihodkov. Trtna uš je prišla z ameriškimi trsi (ki pa so nanjo odporni) najprej v Veliko Britanijo – 1860 leta, pet let pozneje se pojavi v Franciji. V Avstro-Ogrski se hitro širi iz kmetijske poskusne postaje Klostereneuburg. Leta 1880 jo opazijo v Piranu in na Bizeljskem. V belokranjskih Drašičih jo registrirajo leta 1887 in v treh letih so uničeni skoraj vsi vinogradi. Na Kranjskem je okuženih več kot 77 % vinogradov, najbolj pa je prizadet Črnomaljski okraj (Bela krajina) kjer se uničenju izogne le 30 ha, od nekoč 2.100 ha vinogradov. V tem obdobju tudi bankrotira večina belokranjskih Soseskih zidanic (vinske banke agrarnih skupnosti).
Te in druge težave silijo Belokranjce v izseljevanje do te mere, da leta 1914 ob splošni mobilizaciji v Črnomaljskem okraju manjka 76 % vojnih obveznikov. Občina Adlešiči, ki sega v tri fare takrat premore le 6 nabornikov novincev.
Vizionarski Paul Lackner se odpravi v Ameriko, od koder prinese ameriške trsne podlage (odporne na trtno uš), na katere cepijo domače sorte grozdja. S tem ponovno vzpostavijo pridelavo kvalitetnega vina. Ob smrti Lackner zapusti svoje imetje zetu Mathiasu (ta umre leta 1931) in hčerki Florijani. Ta se decembra 1941 odloči za selitev s Kočevarji na novo dodeljeno zemljo pri Brežicah, kjer umre že prihodnje leto.
Prav zaradi njegovih zaslug za obnovo vinogradništva v Beli krajini na nagrobnem spomeniku (ki so mu ga postavili hvaležni Dobličani) pod podatki o umrlem piše: »Umrli je zasadil prvi vinograd na ameriških podlagah v okraju Črnomelj.«
Zaslužnemu vinogradniku so se Belokranjci (Belokranjsko muzejsko društvo) oddolžili z ureditvijo groba in izdajo zloženke, Društvo vinogradnikov pa je uvedlo posebno nagrado: Lacknerjeva čaša odličnosti, ki jo podeljujejo gostincem, ki se še posebej izkažejo s širjenjem kulture pitja vina.
Posest Stienejevih je bila po II. svetovni vojni nacionalizirana, hišo je občina prodala zasebnikom, Kmetijska zadruga Črnomelj, ki je dobila kmetijska zemljišča, pa je nekoč donosne vinograde posekala in zasadila sadovnjak breskev in hrušk, ki pa se ni obnesel. Pozneje je zadruga zemljišča prodala zasebnikom, ki so ponovno zasadili vinsko trto.
Ime vasi Verdreng ali poslovenjeno Ferdreng je bilo spremenjeno v Podlesje leta 1955 na osnovi povojnega “Zakona o imenovanju krajev in označevanju trgov, ulic in stavb” iz leta 1948. To je bil del ukrepov povojne oblasti, s katerimi so želeli, da se na območju Slovenije v celoti odstranijo nemška krajevna imena. Vas, iz katere so se Kočevarji izselili v zimi 1941/42, in danes nima prebivalcev, so v roški ofenzivi leta 1942 požgali Italijani. Leta 1949 je komunistična oblast v vasi vzpostavila žensko koncentracijsko taborišče. Ob njegovi ustanovitvi je v njem v nemogočih razmerah opravljalo družbeno koristno delo 600 političnih zapornic. Leta 1952 je bila razstreljena tamkajšnja baročna cerkev sv. Janeza Krstnika, 1955 pa se je enako zgodilo tudi kapelici iz 17. stoletja na bližnjem Dekličinem vrhu, posvečeni sv. Mariji. Sočasno je bilo spremenjeno tudi ime vrha – zaradi domnevno religiozne povezave.
Podatke na spomeniku je pri (takrat) še živečih Belokranjcih in sorodnikih ter sosedih v Združenih državah Amerike preveril in podrobneje raziskal njihovo ozadje – mag. Janez Kure iz Svibnika.
Pripravil: Boris Grabrijan, direktor, Krajinski park Kolpa, Adlešiči
