Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je danes opozoril na domnevno diskriminacijo, ki naj bi jo zagrešil eden od lastnikov stanovanja, ker je v oglasu navedel, da stanovanje odda »redno zaposlenemu slovenskemu državljanu«.
Lobnik je zoper lastnika sprožil postopek, vendar na koncu ni uspel ugotoviti, kdo je oglas objavil. Je pa v sporočilu za javnost ocenil, da bi takšen oglas lahko pomenil neenako obravnavo potencialnih najemnikov na podlagi njihovih osebnih okoliščin, zlasti državljanstva in družbenega položaja.
Če za trenutek pustimo ob strani vse pravne vidike in pogledamo na stvar zdravorazumsko, se postavlja preprosto vprašanje: kaj je pravzaprav narobe s tem, da zasebnik želi svoje stanovanje oddati človeku, ki mu zaupa?
Zakaj bi bilo sporno, če lastnik stanovanja v oglasu napiše, da išče redno zaposlenega slovenskega državljana? Stanovanje je njegova last. On bo nosil posledice, če najemnik ne bo plačeval najemnine, bo poškodoval stanovanje ali z njim kako drugače ne bo ravnal odgovorno. Zakaj torej ne bi smel upoštevati svojih izkušenj, pričakovanj in lastne presoje?
Morda ima s slovenskimi najemniki dobre izkušnje. Morda meni, da je redno zaposlen človek bolj zanesljiv. Morda želi najemnika, s katerim se bo lažje sporazumeval v slovenskem jeziku. Morda ima kakšen drug razlog. Nič od tega samo po sebi ne pomeni, da je človek slab ali da sovraži tujce.
Prav tu pa pridemo do širšega vprašanja. Ali država oziroma njene institucije res morajo zasebniku razlagati, koga sme iskati za najemnika in koga ne? Ali mora biti vsaka osebna odločitev, ki vključuje razlikovanje med ljudmi, že obravnavana kot potencialno diskriminatorna?
Seveda je prav, da država preprečuje resnično diskriminacijo in varuje ljudi pred zlorabami. Toda pri tem se lahko hitro znajdemo na spolzkem terenu, kjer zaščita pred diskriminacijo začne posegati v svobodo posameznika, da sam odloča o svojem premoženju in o tem, komu bo zaupal.
Zasebna lastnina namreč ni zgolj pravica na papirju. Pomeni tudi odgovornost. Če je nekdo lastnik stanovanja, je on tisti, ki bo moral reševati težave, če gre pri najemu kaj narobe. Zato bi morala imeti njegova presoja pri izbiri najemnika pomembno težo.
Če se nekdo, ki ni slovenski državljan, poteguje za stanovanje, to seveda še ne pomeni, da bo slab najemnik. Enako velja za Slovenca – tudi državljanstvo samo po sebi ne zagotavlja, da bo nekdo dober najemnik. Toda zakaj zasebniku ne bi bilo dovoljeno, da pri svoji odločitvi upošteva tudi lastne izkušnje?
Vsak človek se pri odločanju opira na svoje izkušnje, zaupanje in presojo. Zakaj bi bilo to pri oddaji lastnega stanovanja nenadoma nekaj, kar mora nadzorovati država?
Človekove pravice bi morale ščititi posameznika pred državo in pred zlorabami drugih, ne pa postati orodje, s katerim se posamezniku narekuje, kako mora ravnati z lastnim premoženjem.
Če bomo šli predaleč v smer, kjer bo moral človek pri vsaki zasebni odločitvi najprej preverjati, ali je njegova izbira dovolj »enaka« za vse, bomo na koncu dobili družbo, v kateri je formalna enakost pomembnejša od svobode posameznika.
In to je vprašanje, ki presega en nepremičninski oglas.
Vprašanje je namreč preprosto: koliko osebne svobode smo pripravljeni žrtvovati v imenu vedno širše razlage človekovih pravic in domnevne enakosti, ki nam jo skušajo vsiliti nekateri od propadlega socializma naprej.
Aleksander Vodeb
