Za slovensko politično levico, ki brez vseh zadržkov slavi mite, ki so jih za potrebe vzdrževanja nekdanjega sistema oblikovali v nekdanji Jugoslaviji, so Dražgoše simbol junaškega odpora partizanov proti okupatorju. A če danes z distance, ki nam jo omogoča zgodovina, odložimo ideološke očala in pogledamo dejstva ter pričevanja domačinov, postane jasno, da dogodek januarja 1942 vendarle ni bil takšen, kot ga desetletja prikazuje uradna revolucionarna zgodovina. Zakaj?
Med 9. in 11. januarjem 1942 je v Dražgošah in njihovi okolici prišlo do oboroženega spopada med Cankarjevim bataljonom in nemškimi okupacijskimi enotami. Partizanov je bilo okoli dvesto, Nemcev okoli 2000. Spopadi so potekali v izjemno težkih zimskih razmerah in so trajali tri dni.
Po treh dneh partizani več niso mogli zadrževati položajev, zato se umaknili na Jelovico, domačine pa prepustili na milost in nemilost Nemcev, čeprav so že iz preteklih podobnih dogodkov vedeli, da se bodo Nemci znesli nad domačini, kar se je tudi zgodilo.
Nemške enote so namreč po koncu spopadov izvedle brutalno maščevanje nad civilnim prebivalstvom. Ubitih je bilo več kot 40 vaščanov, vas je bila požgana in porušena, prebivalci pa izgnani ali deportirani v taborišča. Dražgoše so bile praktično izbrisane z zemljevida.
Po vojni so Dražgoše kljub temu postale eden osrednjih simbolov narodnoosvobodilnega boja. Uradna zgodovina je dogodek prikazovala kot junaški upor peščice partizanov proti neprimerno močnejšemu sovražniku ter kot moralno zmago, ki naj bi dokazovala pravilnost oboroženega odpora. Na drugi strani pa so za potrebe ohranjanja mita o junaškem boju povsem zamolčali dejansko dogajanje.
Pričevanja preživelih domačinov in njihovih potomcev, ki so po desetletjih molka prišla v javnost, namreč razkrivajo drugačno perspektivo. Po teh pripovedih so se vaščani zavedali nevarnosti povračilnih ukrepov in naj bi partizane opozarjali, naj zapustijo vas. Ti naj bi se kljub temu odločili ostati.
Ko so se partizani po spopadih umaknili, domačini niso bili evakuirani ali zaščiteni. Ostali so sami – in plačali najvišjo ceno. Po vojni mnogi o tem niso smeli javno govoriti, saj njihove izkušnje niso ustrezale uradni razlagi.
Za marsikaterega domačina zato Dražgoše danes niso simbol upora, temveč simbol zapuščenosti.
Tudi današnja zgodovinopisna stroka večinoma ugotavlja, da spopad ni bil vojaško smiseln. Odločitev za boj v naseljeni vasi je bila taktično problematična, posledice pa so v celoti nosili civilisti, ki o tem niso mogli odločati.
A. V.
