“Ko je Nataša Pirc Musar (NPM) postala predsednica Republike Slovenije, je dejala, da ne bo molčala. Pričakovanja so bila visoka. Vendar je molčala, ko so poslanci vlade RS prvič v zgodovini z glasovanjem odvzeli besedo poslancu opozicije in 200.000+ volivcem.
Molčala je, ko so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve. Nagradila pa je tiste, ki so se iz osamosvojitve odkrito norčevali.
Molčala je, ko so ukinili Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Molčala je, ko so oblastniki grozili s čistkami drugače mislečih in jih izvajali. Te zadnje je celo zaposlila v svojem uradu.
Molčala je, ko je oblast vračala kazni tistim, ki so ogrožali zdravje in življenja bolnikom med epidemijo.
Molči, ko se zlorablja državne institucije, policijo, tožilstvo, sodstvo – za obračune s politično konkurenco.
Je pa zelo glasna, ko napada tiste, ki zlorabe oblasti kritizirajo. Ali ko brani vse tiste, ki takšno stanje omogočajo ali ustvarjajo.
In zelo neverodostojna, ko pridiga o grozečih podnebnih spremembah, nato pa sede v 4000 kubičnega maseratija s tujimi registrskimi tablicami in zatrdi, da z možem vse davke in prispevke plačujeta v Sloveniji.
Zaradi vsega naštetega NPM ni moja predsednica. Kdor čuti podobno, naj ta zapis deli na svojih profilih na spletu, ki ga (spleta) po njenem mneju praktično ne bi smelo biti. Dovolj je sprenevedanja.”
Tako je na družbenih omrežjih zapisal Janez Janša, predsednik Slovenske demokratske stranke. Nataša Pirc Musar je namreč vse kaj drugega, kot tisto, kar je obljubljala. Zato je to vredno branja.
Uvodna fotografija je z 10. decembra 2024, ko je predsednica države izbrisanim podelila priznanje za delo na področju človekovih pravic (vir).
M. D.
