Naštel je tudi nekaj mejnikov na slovenski osamosvojitveni poti. Najprej je bila tu 57. številka Nove revije, ki je izšla 16. februarja 1987. Temu je 25. aprila 1988 sledila Pisateljska ustava, ki je predstavila in postavila še zasnovo temeljnega pravnega okvirja bodoče države. “Ljudstvo se je začelo prebujati, iz plamenčkov so nastajali kresovi,” je dejal Tanko. In spomnil, da je bil “odziv tedanjih komunističnih in vojaških oblasti radikalen”. Zaprli so “štiri mlade ljudi. Četverici JBTZ je na ozemlju Slovenije sodilo vojaško sodišče v tujem jeziku”. Spontano so nastali veliki protesti. 3. junija 1988 je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic. Sledila je Majniška deklaracija (8. maja 1989). Potrebno legalnost procesa osamosvajanja so zagotovila ustavna dopolnila k republiški ustavi. 8. aprila 1990 so sledile prve večstrankarske volitve. Nova Demosova vlada je izpeljala Plebiscit, ki je bil 23. decembra 1990, na katerem smo se prebivalci Slovenije skoraj soglasno (88 %) opredelili za samostojno in neodvisno Slovenijo. Temu je 25. junija 1991 sledila še razglasitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Osamosvojitveni proces se je nadaljeval z 10-dnevno vojno in končal z neizbežno vojaško in politično zmago slovenskega naroda.
Zaključil se je prav na današnji dan leta 1991, ko je slovensko ozemlje zapustil še zadnji vojak JLA.
Jože Tanko je dejal: “Bodimo ponosni na enotnost naroda pred skorajda 30 leti in hvaležni vsem, ki so se žrtvovali za našo samostojnost. Prav tako pa tudi za njihovo domoljubnost in pogum, ki sta nam omogočila, da lahko živimo kot svoboden in suveren narod. Imejmo to vedno pred očmi.”
C. R.
