Potem, ko so se ga zaradi leta na izobraževalno konferenco na Japonsko lotili v stranki SD in nekateri mediji, povezani z Gibanjem Svobodo, se je minister za izobraževanje, znanost in mladino dr. Borut Rončević z daljšim zapisom odzval na družbenem omrežju Facebook.
V njem je zapisal, da je takšne in podobne napade pričakoval, saj jih je doživljal že kot generalni direktor za visoko šolstvo in znanost na istem ministrstvu v letih 2012 in 2013. Izrazil je pričakovanje, da se bodo napadi nadaljevali, kar pa ne bo preprečilo reforme šolstva, ki je nujno potrebna. Napovedal je tudi, da se bo ministrstvo preselilo v Novo mesto, saj je decentralizacija države nujna.
Njegov zapis zaradi aktualnosti objavljamo v celoti:
“Odkar smo napovedali celovito reformo sistema vzgoje in izobraževanja, se pritiski stopnjujejo. Najprej so mislili, da se malce repenčim. Ali pa da sem morda operativno nesposoben. Ali pa da me bodo upognili. Potem pa je postalo jasno, da mislim resno, da bomo spremembe tudi izvedli in da nobena interesna skupina pri tem ne bo imela pravice veta. In prestavili so v višjo prestavo.
Tudi namen zgodbe o letalskih kartah je predvsem to. Politično obračunavanje z namenom diskreditacije pristojnega ministra. Da smo popolnoma jasni: o porabi javnega denarja smo dolžni dajati pojasnila. To velja zame in za vsakega drugega ministra. Na konkretna vprašanja bomo odgovarjali s konkretnimi podatki.
Informacije o potovalnih običajih predhodnih vlad pa kažejo, da pri sedanjem zgražanju ne gre za skrb za javne finance. Za kaj torej gre? Za reformo vzgoje in izobraževanja.
Ministri levih vlad so z visoko politiziranimi sindikati in pedagoškim establišmentom desetletja delali z roko v roki. Ministri občasnih desnih vlad so prepogosto zavoljo ljubega miru ohranjali status quo. Sam sem napovedal nujno potrebno reformo vzgoje in izobraževanja ter iz njenega vsebinskega oblikovanja izključil sindikate in pedagoški establišment.
Sindikate zato, ker naj se ukvarjajo s svojo nalogo: zastopanjem pravic in interesov zaposlenih. Naloga sindikatov ni pisanje učnih načrtov. Pedagoški establišment zato, ker je s sledenjem škodljivi progresivni ideologiji v zadnjih treh desetletjih zavozil sistem vzgoje in izobraževanja. Odgovornosti za prihodnost ne moremo dati tistim, ki so zavozili v preteklosti.
Za levico in Levico je ključno politično orodje ideološka hegemonija. In za to sta ključni dve ministrstvi: izobraževanje in kultura. Na obeh področjih se oblikujejo vrednote, odnos do skupnosti in razumevanje naše identitete. Zato posegi v ustaljena razmerja, v status quo, sprožajo tako močan odpor. Celo pedagoški establišment in sindikat priznavata, da so spremembe potrebne, je pa zanju in za njune podizvajalce v politiki absolutno nesprejemljivo, da nanje nimajo odločilnega vpliva.
Pri pripravi rešitev sodelujemo z učitelji, ravnatelji, starši, učenci, raziskovalci, lokalnimi skupnostmi in predstavniki gospodarstva. Izhodišča so predmet javnih in strokovnih razprav, pripombe pa so obrazloženo obravnavane. Učitelji in ravnatelji bodo sodelovali pri oblikovanju izvedbenih rešitev, starši in učenci pri presoji vpliva na vsakdanje šolsko življenje, raziskovalci pa pri pripravi metodologije in neodvisnem vrednotenju.
Sindikati bodo vključeni v razprave o delovnih pogojih, plačah in pravicah zaposlenih, kar je njihova legitimna vloga. Ne bodo pa imeli pravice veta nad vsebinsko smerjo reforme. Enako velja za vse druge interesne skupine. O smeri reforme bomo odločali tisti, ki zanjo nosimo politično odgovornost, vendar na podlagi podatkov, strokovnih analiz in preverjenih rezultatov.
Spremembe bomo izvedli tudi na ministrstvu. Vztrajam pri selitvi ministrstva v Novo mesto. Decentralizacija, ki je v razvojnem interesu Slovenije, mora dobiti konkretno vsebino. Državne institucije lahko uspešno delujejo tudi zunaj Ljubljane in prispevajo k razvoju drugih delov Slovenije. Vztrajam pri zmanjšanju števila zaposlenih in učinkovitejšem delu uradnikov. Uspeh reorganizacije bomo merili s krajšimi odzivnimi časi, pravočasnim reševanjem zadev, zmanjšanjem stroškov poslovanja, jasnejšo razdelitvijo odgovornosti in zadovoljstvom uporabnikov storitev ministrstva. Vztrajam pri strogi omejitvi dela od doma. Organizacija dela mora zagotavljati dosegljivost zaposlenih, učinkovito sodelovanje in jasne odgovornosti. Od zaposlenih pričakujem odzivnost, kakovostno opravljeno delo in rezultate. Kot minister sem za delovanje ministrstva odgovoren javnosti.
Poskusili so z medijskimi in političnimi pritiski name in na moje sodelavce. Brez uspeha. Podatki kažejo, da ima reforma podporo širše javnosti, staršev in učiteljev. Ima podporo koalicije. To podporo bomo upravičili s kakovostnimi rešitvami in rezultati. Napovedujem, da bo pritiskov še več. Veliko več. Medijskih »zgodb«, prijav na KPK, kazenskih ovadb, peticij, interpelacij. Pa tudi laži, polresnic, diskreditacij ad personam in vsega drugega, kar je še v orodjarni političnega obračunavanja. Vse to sem lahko kot generalni direktor občutil v mandatu 2012-2013 in vzorec delovanja je enak.
Vsak konkreten očitek bo dobil konkreten odgovor. Vsaka pristojna institucija bo lahko opravila svoje delo. Toda nihče naj ne računa, da bo s kopičenjem očitkov, prijav in pritiskov dosegel opustitev ali mehčanje sprememb. Odgovornosti nisem prevzel zato, da bi ohranjal obstoječe stanje in si zagotavljal mir. Moja odgovornost je do otrok, staršev, učiteljev, ravnateljev, do Slovenije.
Reforma bo. Ministrstvo bomo preselili v Novo mesto. Vztrajali bomo pri strogi omejitvi dela od doma in učinkovitem delovanju ministrstva.
Ni popuščanja.
Da bo jasno, pri čem vztrajamo, navajam deset izhodišč reforme:
1. Znanje v središču šole. Poglobljeno in trdno temeljno znanje mora znova postati temelj izobraževanja. Na njem gradimo kompetence.
2. Visoki standardi in pošteno ocenjevanje. Ocene morajo odražati doseženo znanje. Standardov ne bomo zniževali zaradi lepše statistike.
3. Razvoj potencialov vsakega učenca. Cilj je, da vsak doseže največ, kar zmore. Enakost končnih dosežkov ni cilj šolstva.
4. Delovna etika. Vztrajnost, trud, odgovornost in delovne navade morajo znova dobiti ustrezno mesto v šoli.
5. Domoljubna in državljanska vzgoja. Šola mora razvijati poznavanje slovenskega jezika, zgodovine in kulture, pripadnost domovini ter odgovornost do skupnosti.
6. Ideološka nevtralnost in pluralnost. Šola mora omogočati odprto razpravo, soočanje argumentov in samostojno mišljenje.
7. Avtoriteta in strokovna avtonomija učitelja. Učitelj potrebuje jasno podporo pri poučevanju, vzgoji in zagotavljanju reda ter manj nepotrebnega administriranja.
8. Zgodnje opismenjevanje. Pravočasno usvojeno branje in pisanje sta temelj nadaljnjega učenja. Težave moramo prepoznati in obravnavati zgodaj.
9. Znanja za prihodnost. Okrepili bomo informatiko, programiranje, razumevanje umetne inteligence, podatkovno in medijsko pismenost, kibernetsko varnost ter finančno pismenost.
10. Konec pedagoškega oligopola in več odgovornosti. Oblikovanje šolskih politik bomo odprli širšemu krogu znanja in izkušenj. Odgovornost za strokovne usmeritve bomo presojali tudi po njihovih rezultatih.
Kdo dobronameren pri zdravi pameti lahko temu nasprotuje?” se je vprašal na koncu.
A. J.
