V času, ko se slovenski levo usmerjeni mediji radi razglašajo za stražarje demokracije in objektivnosti, je eden izmed njih – ljubljanski Dnevnik – ponovno pokazal, da je meja med novinarstvom in odkritim političnim pamfletom z vulgarnim besednjakom v slovenskem medijskem prostoru že zdavnaj presežena.
Tokrat je to s ponosom izpostavil tudi propadli politik prav tako pripadle stranke Zares Bogdan Biščak, ki je na družbenih omrežjih delil zapis Borisa Dežulovića, objavljen v zadnji številki Dnevnikove priloge Objektiv. V njem je Dežulović zapisal naslednje: “Skratka, ne le da ‘desničarji lažejo, kradejo in koljejo’, desničarji so tudi navadne majhne pičke. In to neumnne majhne pičke.”
Zapis, ki je šokiral marsikoga, tudi tiste, ki sicer niso naklonjeni desni politični opciji. To namreč ni satira v klasičnem smislu, kjer se z ostrino in duhovitostjo razkriva absurd. To je gola, primitivna žalitev, ovita v plašč kolumne. Dežulović in uredništvo Dnevnika sta se odločila, da politične nasprotnike – torej večji del slovenske desnice oziroma vse tiste, ki se ne uvrščajo v njihov svetovni nazor – označita ne le za lažnivce, tatove in morilce, temveč tudi za neumne majhne pičke. Takšna retorika ne spada v resno novinarstvo. Spada v šolsko dvorišče ali v kletne politične forume, kjer se obračunava z nasprotniki na najbolj nizki ravni.
Ko novinarstvo doseže točko, kjer se politični nasprotniki ne kritizirajo z argumenti, temveč z genitalijami in obtožbami o umoru, ni več mogoče govoriti o “svobodi tiska”. Govorimo o zlorabi tiska. O zlorabi položaja, ki bi moral vsaj približno služiti javnosti, ne pa zgolj eni politični opciji in njenim čustvenim izlivom.
Težave Dnevnika sicer že dolgo časa niso le vsebinske. Neuradni podatki o prodani nakladi kažejo dolgoročen strm padec. Še leta 2009 so prodali okoli 43.000 izvodov časopisa, leta 2016 le še okoli 21.800, leta 2019 pa 16.727 izvodov. V primerjavi izpred dveh desetletij gre torej za upad za več kot polovico, trend pa se nadaljuje tudi v zadnjih letih.
A. V.
