Danes, 10. maja, slavimo 150-letnico rojstva slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, romanopisca, pripovednika, dramatika in pesnika, ki je s svojimi deli postavil enega največjih slovenskih umetniških spomenikov. Kot izjemen literarni ustvarjalec je našo literaturo povzdignil na raven evropskih književnih veličin, obenem pa je vse njegovo delo prežeto tudi z globoko ljubeznijo do slovenskega jezika, naroda in domovine.
“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama,” je zapisal v svoji povesti Kurent (1909) in dodal: “Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!”
Z enako vnemo je v uvodu k zbirki črtic Moje življenje (1920) zagovarjal misel, da je njegov “občevalni jezik … doma edinole slovenski” in se v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani (1913) odločno uprl vsakršnemu kulturnemu ali celo jezikovnemu združevanju z južnoslovanskimi narodi. Poudarjal je: “Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.” Ob tem je s posmehljivimi besedami obsodil iliristična prizadevanja za jugoslovansko unitarnost: “Naši do omedlevice navdušeni ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu.” In zelo ostro dodal: “Najbolj gnusni, res — gnusni! — pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik.”
In četudi se zdi, da je bil v svojih delih neprizanesljiv do slovenskega naroda, je njegovo kritiko treba razumeti kot najglobljo predanost svetli slovenski narodni prihodnosti. Cankarjeve vloge slovenskega Sokrata, ki kritično spodbuja svoje ljudstvo k duhovni in narodni budnosti, se danes, zazrti v samozadostnost lastnega udobja, premalo zavedamo. Pred petiintridesetimi leti smo skladno z njegovo mislijo iz drame Hlapci (1910) »narod si bo pisal sodbo sam« napisali čudovito zgodbo samostojne Slovenije. Naj bo slavje Cankarjevega rojstva spodbuda, da se znova zavemo svoje odgovornosti za slovenski jezik, narod in domovino. Zavemo tega, da nacionalna prihodnost ter suverenost slovenskega jezika in kulture nista samoumevni. Predvsem pa naj bo 150-letnica Cankarjevega rojstva trenutek, da se mu v hvaležen spomin in svetel opomin prihodnjim rodovom z vsemi častmi pokloni samostojna država Republika Slovenija.
Kulturni forum SDS
