Koalicija (Svoboda, SD in Levica) ne odnehajo, postopek za sprejem zakona o evtanaziji (samomoru) peljejo dalje. Na včerajšnjem odboru za zdravstvo so predlog sprejeli, sledi še potrjevanje na seji državnega zbora.
Pri tem ni dvoma, da bodo izglasovali to, kar so si zamislili in to navkljub številnim pomislekom, pripombam ter nasprotovanju tako opozicije kot stroke, pa tudi zakonodajno-pravne službe državnega zbora.
V Lekarniški zbornici Slovenije opozarjajo, da pri zdravilih, ki bi bila uporabljena za omogočanje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, obstaja možnost zlorab. Za njihovo predpisovanje in izdajanje so nujna veljavna pravila, kar pa v zakonu ni navedeno.
Do predloga zakona je kritična tudi Zdravniška zbornica Slovenije. Navajajo, da evtanazija in sodelovanje pri samomoru ni poslanstvo zdravniškega poklica. Opozarjajo, da bo evtanazija pokazala tiste svoje stranske učinke, na katere ljudje sedaj niti ne pomislijo.
V Gibanju Glas za otroke in družine, katerega predstavnik je Aleš Primc, opozarjajo, da predlog zakona ne more biti sprejet brez spremembe ustave, ki vsebuje nedotakljivost človekovega življenja. Dejal je, da je predlog zakona zdravstvena reforma zdajšnje vlade.
V parlamentarni zakonodajno-pravni službi navajajo, da ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da predlog vsebuje res vse varovalne pravne mehanizme, za katere se lahko izkaže, da so potrebni v postopku odločanja in izvedbe pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
V opozicijski SDS si zavzemajo za življenje in ne za smrt. Predlogu zakona odločno nasprotujejo, ker verjamejo v življenje. V vrednost vsakega človeka. V dostojanstvo, tudi ko je težko. Zato ta zakon ni rešitev, pač pa le nevarna bližnjica. Opozarjajo, da ima Slovenija že danes preveč samomorov. Zakaj bi kot družba še dodatno dajali signal, da je odhod sprejemljiv odgovor? V Kanadi se je vse začelo enako. Danes pa o evtanaziji razmišljajo celo za otroke. Ne želijo, da gre Slovenija po tej poti.
Predlogu zakona odločno nasprotujejo tudi v NSi. Prepričani so, da pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ne bi bila potrebna, če bi zdravstveni sistem deloval ustrezno. Odgovor na to, kaj ljudje potrebujejo, pa je dobra paliativna oskrba.
M. D.
