Janko Komljanec je bil sprva kaplan pri Sv. Križu v Podbočju, nato je sprejel službo prefekta v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu (1922) in zatem kaplana v Župniji Prečna pri Novem mestu. Ljudi je vzgajal v krščanski in narodni zavesti. Opozarjal jih je tako pred fašizmom, nacizmom kot tudi komunizmom.
“Kar se s silo rodi, bo prej ko slej obsojeno na propad,” so bile njegove pogoste besede.
V njegovem času je iz župnije odšlo šest deklet iz Marijine družbe k redovnicam. Vestno je obiskoval bolnike, jim delil duhovno tolažbo in jih tudi materialno podpiral. Očetovsko je skrbel za otroke sirote, pod streho je sprejemal reveže, podpiral brezposelne. Dnevno je v župnišču nasitil tudi po 20 ljudi. Komljanec je bil med prvimi politično izoblikovanimi podeželskimi duhovniki na Dolenjskem, ki so ga komunisti “določili” za “narodnega izdajalca”, torej za osebo, ki jo je bilo treba kar najučinkoviteje odstraniti ali eliminirati še pred izbruhom komunistične revolucije v Ljubljanski pokrajini.
15. junija 1942, dan po farnem žegnanju, so partizani obkolili župnišče v Prečni in župnika Komljanca aretirali. Ker se je upiral, ga je partizan Saje sunil s puško v rebra, porinil čez prag in zakričal: “Boš šel!” Bil je prav tisti, ki ga je Komljanec rešil, da ga Italijani niso odpeljali in ubili. Komljanca in hlapca v župnišču Lojzeta Pašiča, rojenega v Semiču, so odvedli v sosednjo vas in zaprli v svinjak, kjer sta vso noč molila. Dan pozneje so ju peljali proti Hmeljniku, na poti so jima pridružili še brata Murgelj, ki sta župniku pogosto pomagala. Odgnali so jih proti gradu Hmeljnik, kjer so jih zasliševali, mučili in obsodili na smrt. Sam je moral skopati grob za vse štiri. Stražar, ki je bil priča mučenju, je pozneje pripovedoval, da se je župnik izkazal za junaka. Med zasliševanjem so ga pretepali, on pa je odločno odgovarjal in dal na smrt obsojenim fantom še spovedno odvezo. Sam je moral skopati grob za vse štiri. To se je dogajalo v dolinici severno od gradu Hmeljnik. Župnik je ves čas molil, dokler ni izdihnil. Trupla vseh štirih žrtev so izkopali 3. aprila 1943, imela so strašne poškodbe. Župnikova lobanja je bila zadaj razbita, gornja ustnica odrezana, zdrobljeno je imel desno spodnjo čeljust in ličnico, po telesu so bila znamenja močnih udarcev s topim predmetom, je potrdil uradni zdravnik. Njegovo truplo je bilo pokopano v samih spodnjih hlačah.
Vir: huda jama 45; X:
M. D.
