Leta 2022 so Socialni demokrati (SD) pred volitvami glasno obljubljali rešitev zdravstvene krize. V programu in kampanji so zagotavljali: največ 30-dnevni rok za prvi pregled pri specialistu, krepitev javnega zdravstva, dodatna sredstva za primarno raven, interventne ukrepe in konec nedopustno dolgih čakalnih vrst.
Takrat je na prve specialistične preglede nad dopustno mejo čakalo okoli 35.000 ljudi, SD pa je trdil, da imajo načrt in vizijo.
Danes, februar 2026, po skoraj štirih letih koalicijske vlade (Svoboda–SD–Levica), je realnost brutalna:
- Skupno število čakajočih na zdravstvene storitve se je povečalo za 35 % (po podatkih NIJZ in medijev).
- Število tistih, ki čakajo nedopustno dolgo, je naraslo za 70 % (po stari metodologiji) ali celo več kot dvakrat (po novi).
- Na prvi pregled pri specialistu čaka že več kot 77.000 ljudi (po nekaterih poročilih celo do 150.000 brez osebnega zdravnika).
- Čakalne dobe se podaljšujejo iz meseca v mesec – termini za operacije segajo v 2027, 2028 in celo 2030.
Predsednik vlade Robert Golob je v Odmevih februarja 2026 dejal, da so čakalne vrste “namišljene” ali “umetno ustvarjene”, in obljubil red z digitalizacijo.
Strokovni direktor NIJZ Ivan Eržen ga je takoj postavil na laž – podatki so zanesljivi, čakanje pa realno. Kljub temu vlada trdi, da je “stabilizirala razmere” in postavila “dolgoročne sistemske spremembe” – predvsem z ideološko ločitvijo javnega in zasebnega zdravstva, ki je po mnenju opozicije in zdravnikov samo poslabšala kadrovsko krizo in podaljšala vrste.
Milena Kramar Zupan, direktorica Splošne bolnišnice Novo mesto in predsednica Sveta SD za zdravje, je ena ključnih figur v tej zgodbi. Kot visoka funkcionarka SD redno nastopa v imenu stranke in zagovarja javno zdravstvo kot “temelj”. Je tesno povezana z Golobom: skupaj sta odpirala Negovalno bolnišnico Julija (septembra 2025), Golob je njeno bolnišnico pohvalil kot “najuspešnejšo v državi” (maja 2024), oba pa branita vladno linijo ločitve javnega/zasebnega.
V škandalu z odpuščenim ortopedom Gregorjem Kavčičem (december 2025), kjer so ga odpustili zaradi domnevnega suma preusmerjanja pacientov v zasebno prakso, javnost prepoznava politično motiviran obračun, ki naj bi odvrnil pozornost od propadlih reform.
A ravno v njeni bolnišnici in pod vodstvom SD-jeve zdravstvene politike se problemi kopičijo: čakalne vrste daljše, kadrovska kriza huda, bolnišnice omejujejo delo.
Kramar Zupanova je v preteklosti stavkajočim zdravnikom preklicala soglasja za delo zunaj zavoda (2024), kar je samo še povečalo pritisk na sistem.
Zdaj, pred volitvami 2026, SD in Matjaž Han ponavljajo iste fraze: “močno povečanje števila družinskih zdravnikov”, “30 dni do specialista”, “več dialoga”, “javno zdravstvo kot temelj”.
A po štirih letih v oblasti nimajo ne številk, ne konkretnih rezultatov – samo izgovore o staranju prebivalstva (Han je v soočenju izjavil napačen podatek o 35 % starejših) in demografiji.
Kje so obljubljeni rezultati? Zakaj plačujemo za zdravstvo vse več (prispevki naraščajo, izdatki javne blagajne naj bi se podvojili na 7 milijard evrov do 2026), dostopnost pa je slabša kot kdajkoli?
SD in Golobova koalicija nista samo obljubila – obljube so ponovili, a realnost je katastrofalna. Pacienti čakajo dlje, umirajo v vrstah, zdravniki odhajajo. To ni “stabilizacija” – to je razpad sistema pod krinko ideologije.
Spomnimo. SD je obljubljal 30 dni, dobili smo rekordne čakalne dobe. In zdaj spet obljubljajo isto. Kdaj bo dovolj?
J. M.
