Ob včerajšnjem imenovanju Simone Drenik Bavdek za novo varuhinjo človekovih pravic, se je marsikomu utrnila misel, da se nekaj takega res lahko zgodi le v banana republiki, kakršna je očitno naša država. Le kje na svetu bi namreč na visok funkcionarski položaj še imenovali osebo, ki je ena od najbolj odgovornih za največji zunanjepolitični fiasko njene države, namreč padec arbitraže o meji s Hrvaško.
Za tiste politike, ki imajo spomin krajši od akvarijske ribice, namreč spomnimo, da je bila Drenik Bavdkova ena osrednjih figur, zaradi katere je Hrvaška izstopila iz arbitraže s Slovenijo in zaradi katere tudi ne priznava arbitražne sodbe o meji med državama, ki je sicer za Slovenijo ugodna.
Drenik Bavdkova se je namreč v času, ko je Haaško sodišče odločalo o arbitraži, kot predstavnica slovenskega zunanjega ministrstva na skrivaj pogovarjala s sodnikom Jernejem Sekolcem, ki ga je v arbitražni senat imenovala Slovenija, čeprav je slednje strogo prepovedano.
Pogovarjala sta se kar preko stacionarnega telefona, zaradi česar ju je v svoje prisluhe ujela hrvaška tajna služba, Hrvaška pa je pogovore javno objavila. Slednje je Hrvatom dalo izgovor, da so lahko izstopili iz arbitraže, ki zanje ni bila ugodna, zaradi česar posledično meja s Hrvaško še danes ni določena.
Pogovori med Drenik Bavdkovo so sicer najverjetneje potekali ob vednosti takratnega zunanjega ministra Karla Erjavca, čeprav slednji to še danes zanika. Težko je namreč verjeti, da bi Drenik Bavdkova kaj takega počela na lastno pest.
Imenovanje na mesto varuhinje človekovih pravic, s čimer je Drenik Bavdkova tako rekoč politično rehabilitirana, so sicer omogočili poslanci NSi, ki so (naivno ali preračunljivo) za njeno izvolitev prispevali odločilne glasove. Koalicija sama za njeno imenovanje ni imela dovolj glasov.
M. V.


































