V Marakešu, glavnemu mestu Maroka, je 31 evropskih in 26 afriških držav pod taktirko Organizacije združenih narodov (OZN) 2. maja 2018 sprejelo politično deklaracijo, ki pomeni politično soglasje k odprtju mej za množične migracije, ki jih zdaj obravnavamo kot nezakonite. Gre za legalizacijo migracij.
Naslednji dokument pa je t. i. Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki ga bodo države potrjevale 10. in 11. decembra, prav tako v Marakešu. S tem se bodo države zavezale, da bodo nezakonite migracije obravnavale kot urejene, države podpisnice sporazuma pa bodo migracije celo vzpodbujale.
Iz dogovora, ki so ga države usklajevale več mesecev, med njimi tudi Slovenija, je razvidno, da je ta napisan na 30 straneh, vsebina je zelo birokratska, v njej je veliko fraz, veliko je tudi navedb o predhodnih že sprejetih dokumentih, kar povzroča pravi labirint pri razlagi dokumenta. Naslov dokumenta pa je glede na vsebino zavajajoč.
Poudarek je na tem, da so migracije pozitivna stvar, da so tu in zdaj, da so nekaj pozitivnega in da imajo vse države podpisnice pri tem enako odgovornost. Migrantom se podeljuje vse pravice, ne glede na njihov migrantski status in v kateri fazi postopka so. Migrantom mora država nuditi vso pravno pomoč. Država podpisnica jim mora omogočati neoviran prehod in jih tudi podučiti o vseh njihovih pravicah in obveznostih. Mediji morajo o migrantih poročati samo pozitivno.
V sporazumu je navedenih kar 45 točk, kjer se podpisnice zavezujejo k uresničitvi sprejetih zavez.
Na področju politike priseljevanja tujcev pa se država podpisnica politično in praktično odpoveduje samostojnemu odločanju na področju politike priseljevanja v državo.
Globalni dogovor kot politični cilj uvaja idejo cenzure in preganjanja vseh, ki nasprotujejo priseljevanju, in zagovarja pregon vseh, ki jih oblasti označijo za rasiste, ksenofobe ali za karkoli drugega, kar bo v danem trenutku popularno.
Med ukrepi za regularne migracije je med drugim navedeno:
- takšen šolski sistem, ki pomeni celovit načrt indoktrinacije šolskih otrok;
- migranti bodo deležni več diplomatske zaščite;
- migranti morajo biti popolnoma obveščeni o vseh svojih pravicah, nudena jim mora biti pravna pomoč;
- država jim mora olajšati dostop do osebnih dokumentov, potnih listov in viz;
- država mora promovirati nove varne migracijske poti;
- država si mora prizadevati za čim lažjo zaposlitev migrantov,
- država mora migrantom zagotavljati enake javne storitve;
- država mora dosledno sankcionirati sovražna dejanja proti migrantom, pri čemer se za sovražno dejanje šteje tudi navajanje porekla migranta v medijih oziroma kakršnih koli okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče razbrati poreklo oziroma izvor oseb, o katerih se poroča;
- država mora vzpostaviti takšne varovalke, ki bodo močno omejile svobodo poročanja medijev in pravico obveščenosti javnosti glede varnostnega vprašanja migracij;
- država mora migrantom omogočiti volilno pravico, omogočiti jim mora izvolitev njihovega parlamentarnega predstavnika;
- v sporazumu je tudi zaveza, da si države prizadevajo za čim nižje stroške pošiljanja denarja oziroma prihodkov migrantov v države izvora k njihovim sorodnikom. Določen je celo najvišji strošek teh transakcij;
- Združeni narodi na podlagi tega dokumenta pričakujejo, da država migrantom nudila socialno pomoč;
- v cilju 22 je zaveza, da bo država migrantom omogočila pravico do socialnih prejemkov in pokojninskega zavarovanja s priznano delovno dobo iz države izvora.
Ne glede na to, da se globalni dogovor samoopredeljuje kot neobvezen politični dogovor, vseeno vsebuje konkretne zaveze držav, ki pa predstavljajo vsaj vzvode mednarodnih političnih pritiskov pri nadaljnjem ratificiranju mednarodnih pogodb, in spremembah zakonodaje v primeru držav, ki na te zaveze pristanejo oziroma se z njimi strinjajo.
Zaradi vsebine (predvsem izenačenja statusa nezakonitih migrantov s statusom beguncev) in posledic, ki jih prinaša, so ZDA že odstopile od tega dogovora. Prav tako je iz medijev mogoče razbrati, da dogovora ne podpirajo Italija, Avstrija, Madžarska in Poljska ter po zadnjih informacijah celo Hrvaška, pa tudi Švica.
V tem primeru bo Republika Slovenija postala država, katere sosednje države bodo jasno nasprotovale temu, da se status nezakonitih migrantov izenači s statusom beguncev.
Posledica tega bo, da bodo tovrstne migrante države zavračale, le Slovenija bo tista, ki takšni izenačitvi statusa ni nasprotovala in bo posledično takšne nezakonite migrante primorana sprejemati kot begunce. To je še posebej kritično zato, ker Slovenija leži na t. i. balkanski migrantski poti. Hrvaška bo nezakonite migrante obravnavala enako kot do sedaj (pri čemer se število nezakonitih prestopov meje s Hrvaško povečuje), v Italiji in Avstriji pa bodo te migrante obravnavali kot nezakonite migrante in jih vračali v Slovenijo, ki bo tako, na osnovi mednarodnih zavez, s katerimi se je strinjala, postala “migrantski žep”.
Slovenija bo postala ciljna država migrantov, saj bo naprej, v zahodno Evropo, zaradi Italije in Avstrije njihova pot zaprta. Madžarska pa je to pot tako že zaprla.
Gre torej za stvari, ki zahtevajo širšo razpravo, vse več je tudi pozivov k referendumu. Vse to vladajočih iz vrst strank LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB in Levica ne moti pri njihovih namerah o sprejetju tega sporazuma. V SD so tudi pohiteli in sporočili, da ta sporazum podpirajo.
Marjan Šarec iz LMŠ je sicer sporočil, da decembra ne bo odpotoval v Marakeš, vendar pa to stvari prav nič ne spremeni. V Marakeš gre delegacija, ki je pač ne bo vodil Šarec. To je tudi bistvo tovrstnega Šarčevega sporočila, ne pa, da se Slovenija odpoveduje sprejemu tega sporazuma.
Slovenija bi morala jasno sporočiti, da takšnega sporazuma ne podpira in odstopa od tega. Tudi za 2. maj 2018 so iz ministrstva sporočili, da se srečanja v Marakešu ni nihče udeležil. Kljub temu je Slovenija na seznamu sprejemnikov sporazuma. Zdaj bo nadaljevanje tega, stvari so zelo resne.
Ali, kot je na Twitterju zapisal dr. Anton Olaj: “Z brisanjem meje med zakonitimi in nezakonitimi migranti se spodbuja organizirano kriminaliteto, ki z migracijami služi in izkorišča ljudi. Stroški so prevaljeni na državljane, katerih kakovost življenja se poslabšuje.”
Opozicijske stranke (SDS, NSi in SNS) so v preteklih dneh vložile zahtevo za izredno sejo državnega zbora, kjer zahtevajo odstop Slovenije od marakeške deklaracije. Dejan Židan, predsednik državnega zbora iz vrst SD, pa je odločil, da bo seja šele po volitvah, domnevno v torek, 20. novembra 2018. Tudi to veliko pove.
Širših razprav o migrantih si v vladajočih strankah pred volitvami ne želijo. S tem skušajo vplivati tudi na izide volitev, ki bodo naslednjo nedeljo. Izvoljeni župani in občinski sveti v občinah ob meji, pa tudi širše, ki niso njihova podaljšana roka, jim namreč ne ustrezajo.
V Sloveniji o teh sporazumih vlada javnosti ni obveščala. Povsem drugače pa je to na Madžarskem.
Madžarski minister za zunanje zadeve in trgovino Péter Szijjártó je namreč v madžarski televizijski oddaji M1 o deklaraciji, sprejeti 3. maja 2018 v Maroku, povedal: “Izjava, sprejeta v Marakešu, bi lahko pripeljala do novega vala migracij, zato se Madžarska ni pridružila politični deklaraciji.” Deklaracija migracije opredeljuje kot pozitiven proces, ki ga je treba spodbujati in odpreti nove migracijske poti, migrante pa ni mogoče razlikovati glede na njihov pravni status. Madžarska je to zavrnila, je dejal in povedal, da s tem evropske države podpirajo položaj afriških držav. “To pa je popolnoma v nasprotju z Rabatskim procesom, ki se je začel pred desetimi leti, katerega prvotni cilj je bil izkoristiti evropsko financiranje za uresničitev razvojnih projektov v Afriki, da bi zmanjšali izseljevanje,” je poudaril.
Glede pojasnila javnosti pa je dodal: “Na podlagi mandata, ki ga je madžarska vlada prejela od volivcev, je njena izrecna dolžnost, da svoje stališče proti priseljevanju predstavi ob vsaki priložnosti.”
Kritičen je bil tudi do izjave Dimitrisa Avramopoulosa, evropskega komisarja za migracije, ki je v okviru dogodka v Marakešu dejal: “Migracije je treba podpreti, ker se prebivalstvo v Afriki povečuje, v Evropi pa zmanjšuje.” To pomeni, da bi demografske težave evropskih držav reševali z afriškim prebivalstvom. Madžarski zunanji minister pa je o tem povedal: “Mnenje madžarske vlade je, da moramo sami reševati demografske probleme s podporo družinam in posodobiti sistem poklicnega usposabljanja ter visokošolskega izobraževanja.” Vir: tukaj
Na podlagi tega lahko zaključimo: Razlike med razumevanjem volje ljudstva in zaščite interesov prebivalstva ter države med vladajočimi na Madžarskem in v Sloveniji so zelo velike.
J. M.
