Ob letošnjem zimskem športnem dogajanju v Torinu so se številni ljubitelji nordijskih disciplin z nasmehom spomnili ene najbolj nenavadnih in hkrati najbolj simpatičnih zgodb zadnjih let – nastopa Venezuelca Adrian Solano na svetovnem prvenstvu v Lahtiju.
Ko je leta 2017 na Nordijsko svetovno prvenstvo v smučarskih tekih 2017 stopil na štart kvalifikacij, je bilo hitro jasno, da zgodba ne bo klasična športna pravljica o medalji. Solano se je na progi boril z ravnotežjem, večkrat padel, lovil smuči in samega sebe – prizori so bili nenavadni, a tudi človeški in iskreni. Na 10 kilometrov je po nekaj kilometrih odstopil, v sprintu pa končal na zadnjem mestu.
Toda tisto, kar je sprva delovalo kot komičen vložek prvenstva, je kmalu dobilo drugačen ton.
Solano prihaja iz Venezuele, države brez snega in brez tradicije zimskih športov. Smučarski tek je treniral na t. i. roller-skih – tekaških smučeh na kolescih – po vročih ulicah domačega Maracayja. Pred odhodom na prvenstvo sploh ni imel pravih izkušenj z naravnim snegom. Po poklicu kuhar, po srcu športnik, ki je želel dokazati, da tudi tropske sanje lahko stopijo na zasneženo progo.
Njegovo pot so zapletli še birokratski zapleti na poti v Evropo, zaradi katerih je izgubil pomemben del priprav na snegu. V Lahti je tako prispel praktično brez pravega treninga v zimskih razmerah.
In prav v tem je čar zgodbe. Solano ni bil posmeh zimskim športom, temveč opomnik, da šport niso le sekunde in stotinke. Njegov nastop je bil neroden, a pogumen. Zato se ob vsakem večjem zimskem tekmovanju – tudi letos v Torinu – mnogi spomnijo njegovega imena. Ne zaradi rezultata, temveč zaradi sporočila: včasih je največja zmaga že to, da si upaš stopiti na štart.
Tukaj si lahko pogledate nekaj izsekov njegovega nastopa v Lahtiju.
A-. V.
