Čeprav skrajni del slovenske politične levice prijetega venezuelskega diktatorja Nicolasa Maduro kuje v zvezde, je dejstvo, da je državo, ki jo je vodil, v zadnjem desetletju in pol spravil v ekonomski in socialni bankrot.
V času, ko je Madura vodil Venezuelo, je bilo primorano državo zapustili sedem milijonov ljudi. Razlog so bili pomanjkanje osnovnih dobrin, posledično lakota, korupcija in politično preganjanje.
Velik del države je bilo v času Madure brez elektrike, vode, interneta in goriva. Država, nekoč ena najbogatejših v Latinski Ameriki zaradi naftnih prihodkov, tako danes velja za simbol sistemskega zloma, množične revščine in kršenja človekovih pravic.
Po ocenah neodvisnih organizacij danes v revščini živi približno 80 odstotkov prebivalstva. Plače so izjemno nizke: uradna minimalna plača znaša le nekaj dolarjev na mesec, država pa jo delno nadomešča z različnimi bonusi, ki skupni mesečni dohodek povprečnega javnega uslužbenca dvignejo na približno 100 do 150 ameriških dolarjev. Tudi ta znesek pa ne zadostuje za pokritje osnovnih življenjskih stroškov, saj so cene hrane, zdravil in osnovnih storitev visoke in nestabilne.
Gospodarsko krizo spremlja razpad javnih sistemov. Zdravstvene ustanove se soočajo s pomanjkanjem zdravil, opreme in osebja, pogosti so izpadi električne energije in vode. Številne družine imajo omejen dostop do kakovostne hrane, podhranjenost pa ostaja resen problem, zlasti med otroki in starejšimi.
Poleg socialne stiske Venezuelci živijo tudi v politično represivnem okolju. Mednarodne organizacije za človekove pravice že leta opozarjajo na sistematično zatiranje opozicije, omejevanje svobode medijev, samovoljne aretacije in obstoj političnih zapornikov. Protesti proti vladi so pogosto zatrti z uporabo sile, varnostne službe pa so bile večkrat obtožene zlorab, vključno z mučenjem in prisilnimi izginotji.
Zaradi kombinacije revščine, negotovosti in pomanjkanja prihodnosti je Venezuelo zapustilo že več milijonov ljudi, kar predstavlja eno največjih migracijskih kriz sodobnega časa. Večina jih je zatočišče poiskala v sosednjih državah Latinske Amerike, kjer pogosto živijo v negotovih razmerah.
A. V.
