Po dolgih štiridesetih letih dela praviloma nastopi čas za upokojitev. Mnogi jo komaj čakajo. Nekateri zato, da bi se končno posvetili življenju na način, kot sami želijo, drugi, da bi bili več časa z vnuki, tretji, da se rešijo delovnega okolja.
Med prihodnjimi upokojenci so tudi taki, ki se ne želijo upokojiti in bi radi delali še naprej. Ti izkoristijo triletno možnost, da še naprej delajo in poleg plače prejemajo še 40 odstotkov pokojnine, ki jim pripada. Tako je zdaj prišel čas, da se upokojijo tudi tisti, ki so pred več kot tridesetimi leti stopili na pot podjetništva, ki nam jo je takrat dokončno omogočil Markovićev zakon o podjetjih. V vseh teh letih so mnogi ustvarili uspešna podjetja, ki konkurirajo tudi na svetovnih trgih.
Prihajajoči čas upokojitve odpre tudi vprašanje naslednika.
Glede na to, da veliko sodelujem s temi podjetniki, lahko povem, da je malo takšnih primerov, kjer bi se otroci med seboj bojevali, kdo bo nadaljeval delo svojih staršev, oziroma kdo bo prevzel podjetje. To pomeni, da imamo primere, ko otroci ne želijo prevzeti podjetja in nadaljevati uspešne zgodbe svojih staršev, bodisi zaradi tega, ker jih to ne zanima ali ker jih je življenjska pot zapeljala v drugo smer. Torej, starši nimajo na koga prenesti svoje podjetje. Odlično je, če se pojavi kupec, ki želi kupiti podjetje, saj ga potem enostavno prodaš in se posvetiš mirnemu življenju upokojenca. Toda če ni kupca, potem nastopi skoraj nerešljivo vprašanje, to je, kaj storiti.
V takšnih primerih ni druge možnosti kot nadaljevati delo in upati, da boste lahko delali še dolgo. Sliši se nenavadno, toda mnogi se ne zanjo, ne morejo ali ne želijo odklopiti od tega, kar so ustvarjali dolga leta. Mislijo, da bodo živeli večno in ne razmišljajo o upokojitvi. Mogoče jih na koncu k upokojitvi prisili zdravje ali visoke dajatve, ki jih plačujejo, toda potem naletijo na naslednjo oviro. To pa je pravilo, da če si upokojenec, potem ne moreš biti direktor svojega podjetja. Gre za določbo, v kateri ne vidim nobene logike. Dejstvo je, da so delali štirideset let in zdaj jim neki zakon prepoveduje, da so lahko istočasno upokojenec in direktor podjetja, ki so ga ustanovili in vodili desetletja.
V teh časih, ko vlada napoveduje in tudi predlaga zviševanje davkov, nekateri upokojenci razmišljajo o preselitvi na Hrvaško, kjer nekateri že imajo svoje hiše in kjer imajo nižje stopnje obdavčitve dohodkov iz kapitala.
Tako na Hrvaškem ne bodo plačali davka na ustvarjeni kapitalski dobiček pri prodaji deleža (delnic) podjetja, če so bili lastnikih le-teh več kot dve leti, pri nas pa ta rok znaša 15 let. Ob tem ne smemo pozabiti, da je še lani ta rok pri nas znašal 20 let in da je za pričakovati, da ga bodo v davčni reformi, ki je načrtovana v naslednjem letu, ponovni vrnili. K temu moramo še dodati informacijo, da so pri nas obresti in dividende trenutno obdavčene po stopnji 25 odstotkov, v naslednji davčni reformi se načrtuje dvig na 27,5 odstotka, na Hrvaškem pa po stopnji 12 odstotkov. Zato je za pričakovati, da se bo vsak upokojenec, ki bo to želel, odločil preudarno in zanj finančno ugodno. To pomeni, da se bo najverjetneje preselil na Hrvaško in bo postal njihov davčni rezident.
Razlika v obdavčitvi mu bo omogočila brezplačno in finančno brezskrbno upokojensko življenje na Hrvaškem. Modro morje, sveži zrak, sprehodi, športne aktivnosti in visoki davki v Sloveniji so zadostni razlog, da to stori.
V teh dneh se za mnoge dopusti iztekajo in počasi se bodo vrnili na svoja delovna mesta. Upam, da so vsi polni pozitivne energije in da jo bodo delili tudi drugim, saj opažam, da je v zadnjih časih vse preveč nepotrebne sovražnosti in maščevalnosti ter seveda obljub nekaterih, ki jih ne izpolnjujejo.
Mag. Ivan Simič
(Mag. Ivan Simič velja za enega od najboljših slovenskih strokovnjakov s področja davčne zakonodaje, je tudi nekdanji generalni direktor Finančne uprave RS. – prvotno objavljeno imic-partnerji.si)
