Jurij Grabrijan (po domače Iveč) iz Adlešič (1800 – 1882); župnik, dekan, šolski nadzornik, pesnik, prevajalec, gledališčnik, narodni prebuditelj, deželni poslanec, častni kanonik, vitez Franc-Jožefovega reda … Vitez Ivan Feliks Šašelj ga je imenoval “… najimenitnejši Adlešičan, rojen v uboštvu, v življenju veliko ustvaril; in umrl kot preprost in skromen človek, ki zase ni potreboval veliko, ogromno pa je dal skupnosti in narodu.”
Deželni poslanec Ivan Lavrenčič (na tem mestu je nasledil Grabrijana) je v reviji Dom in svet leta 1893 o njem zapisal »… predstavljam čitateljem moža visoke, vitke in ravne rasti. Obraza resnobnega, očesa bistrega, hoje počasne, skoro veličasne, govora premišljenega: – ta je umrli župnik in dekan vipavski, častiti kanonik Jurij Grabrijan…”.
Jurij Grabrijan se je rodil 22. sušca 1800 v Adlešičih. Župnik je takrat zapisal, da se je rodil v družini premožnega kmeta Mihaela Grabrijana, a je podatek o »premožnem kmetu« sila dvomljiv, saj v Adlešičih premožnih kmetov tudi takrat najbrž ni bilo. Zagotovo, pa je bil gospodar razgledan, saj se je na predlog domačega župnika odločil Jurija poslati v šole. In da so bili pri hiši napredni pove tudi podatek, da so bili Grabrijani takoj po začetku izhajanja Kmetskih in rokodelskih novic poleg kaplana edini naročniki v fari.
Šolal se je v Karlovcu, Novem mestu in Ljubljani, kjer je licej obiskoval skupaj s Francetom Prešernom in Antonom Martinom Slomškom, na semenišču pa se je spoznal tudi z Barago, pozneje škofom v ZDA. Že zgodaj je pesnikoval v slovenščini in prve Prešernove nemške pesmi prevajal v slovenščino ter ga tudi navdušil za pisanje v materinščini (A. Slodnjak). Pozneje je Jurij Prešernova dela prevajal v nemščino in češčino. Tudi pozneje sta ohranjala stike in znano je, da je France prijatelja obiskoval.
Iz začetkov Jurijevega šolanja je znana anekdota, da je zelo nerad sprejel dejstvo, da mora tako zgodaj od doma – v Karlovec v šolo. Sporen ni bil toliko odhod od doma, kot kraj šolanja – Karlovec. (Pozneje je očeta prepričal, da nadaljuje šolo v Novem mestu). Na poti v Karlovec naj bi pridno jedel jabolka, ki mu jih je v culico dala mati in na križiščih cest odmetaval ogrizke. Ko ga je oče v Karlovcu oddal pri gospodinji, kjer mu je uredil stanovanje in odšel po opravkih v mesto, je mali Jure pobegnil in bil v Adlešičih še pred očetom. Skril se je na seniku in mama mu je več dni na skrivaj nosila hrano, dokler očetova jeza ni vsaj malo popustila. Ko se je le ojunačil zlesti iz skrivališča, je oče utrgal leskovo vejo in ga našeškal, nato pa sta pohitela v Karlovec, da ne bi še več zamudil v šoli. Ko je bil posvečen za duhovnika je domov pisal, da bo dal pozlatiti grm, v katerem je oče utrgal šibo, s katero ga je nabil po zadnji plati.
Novo mašo je imel leta 1925 v Metliki, saj so v Adlešičih takrat cerkev šele gradili.
Kot kaplan je služboval na Brezovici, v Škofji Loki, Žireh in Šturjah. Kot župnik in dekan pa je večino življenja preživel v Vipavi. Pokopan je v Vipavi, kjer je tudi preživel največji del svojega življenja.
Vir: Boris Grabrijan, Krajinski park Kolpa
