dr. Josip Režek, odvetnik, politik
Rojen 5. marca 1883 na Krašnjem Vrhu (pri Metliki), umrl 22. decembra 1966 v Novem mestu
»Da ohranimo potomcem jasno sliko današnjih dni, neskaljen spomin dela in napora slovenskega meščanstva pri oblikovanju kulturnega in socialnega življenja, da preiščemo preteklost in rešimo bodočnost, da najdemo svoj čas in zagledamo svoj obraz, zato pišemo Kroniko slovenskih mest«, župan Novega mesta Josip Režek v predgovoru Kronike slovenskih mest 1934.
Rodil se je kot najmlajši otrok v družini manjšega kmeta Janeza Režka in matere Katarine (rojena Nemanič), ki pa je dala več pomembnih mož (Peter (župnik), Anton Ivan (župnik, misijonar), Jurij (nadučitelj). Po osnovni šoli na Radovici in v Metliki je izobraževanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, kjer je 1904 leta maturiral. Odločil se je za študij prava na Dunaju, ki ga je potem nadaljeval v Pragi. V tem času se je veliko družil s Cankarjem in ta čas je sam opisal z besedami: »…v glavnem smo ga veliko pili, študirali pa bolj malo…«. To je bil očitno glavni razlog da v desetih letih – do pričetka prve svetovne vojne ni uspel diplomirati. Vpoklican je bil k vojakom in večji del I. svetovne vojne preživel v Dolomitih, pozneje pa bil dodeljen Vojaškemu sodišču pri Glavnem štabu. Po končani vojni je diplomiral 28. maja 1920 na Pravni fakulteti v Ljubljani. V Novem mestu je postal odvetniški pripravnik in se kmalu uveljavil kot uspešen odvetnik. Kmalu je postal strah in trepet nasprotnikov na sodišču. Dr. Ljuba Prenner, (po mnenju stanovskih kolegov ena od desetih najuspešnejših slovenskih odvetnikov) je o njem dejala: »Dobro se ga spomnim, kako me je v neki pravdi na sodišču noter položil«. Belokranjci (ki jih je pogosto zastopal na sodišču) pa so v sporih uporabljali grožnjo: »Če ne nehaš, te bom dal Režku…«, kar je velikokrat zadostovalo za pomiritev strasti. Poročil se je s Pavlo Zurc in v zakonu so se jima rodili trije otroci: Juta, Borut in Gorazd.
Vstopil je v politiko in kot liberalec in bil 24. marca 1924 prvič izvoljen za župana Novega mesta. Že 27. julija istega leta pa je organiziral veličasten sprejem za stanovskega kolega, telovadca Leona Štuklja, ki se je iz olimpijskih iger v Parizu vračal z dvema zlatima medaljama. Tega so someščani pričakali v velikem številu na železniški postaji v Bršlinu in ga na ramah prinesli pred Rotovž, kjer ga je župan Režek pozdravil z besedami: »Ave Triumfator!«. Med pomembnejše dosežke v času županovanja sodi, izgradnja novega stanovanjskega naselja v hitro razvijajočem se mestu. Zanj je zagotovil zelo ugodno odkupno ceno zemljišča in poroštva za Stavbno zadrugo uslužbencev in upokojencev. Že po dveh letih od ustanovitve je leta 1929 tam zraslo prvih 19 večstanovanjskih hiš – ljudje so to naslje imenovali »uradniška kolonija«. Da bi zagotovil primerne prostore za Ljudsko šolo je župan posredoval celo v Beogradu in Novo mesto je dobilo najmodernejšo šolsko stavbo v Dravski banovini v kateri se je pričel pouk 29. septembra 1929. Danes v tej zgradbi deluje OŠ Center, stavba pa je razglašena za kulturni spomenik. Ureditev in novo poimenovanje ulic v Novem mestu je bilo uveljavljeno 13. decembra 1930, ko sta bili dve ulici poimenovani tudi po še živečih ljudeh: Novomeščanu, naravoslovcu Ferdinandu Seidlu in županu Josipu Režku, kar sicer ni bilo običajno.
Župansko funkcijo in funkcijo člana Banskega sveta Dravske banovine je zaključil leta 1935 in nastopil na volitvah za Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije, bil vanjo tudi izvoljen in postal eden njenih podpredsednikov. Še vedno je deloval tudi lokalno in pomagal pri projektih v Novem mestu.
Že v vojnem času je bil s strani partizanskih oblasti dvakrat zaprt in zasliševan, pri njem so opravljali tudi hišne preiskave, a je bil izpuščen, saj ni bilo dokazov o njegovem delovanju proti partizanom. Takoj po osvoboditvi pa so ga zaprli in Vojaško sodišče ga je 3. avgusta 1945 obsodilo na osem let zapora, odvzem volilne pravice za deset let, odvzem pravice do javne službe, izbris iz registra odvetniške zbornice, odvzem pravice do pokojnine in zaplembo vsega premoženja v Novem mestu (med drugim je bil lastnik vile na Kettejevem drevoredu, v kateri je danes sedež družbe Cerod…). Pred vojno je bil tudi zakupnik lovišča v okolici Trebnjega. Ostala mu je le manjša posest na podeželju. Ulico, ki se je imenovala po njem, so preimenovali v Cankarjevo ulico. »Sodba sodišča« se je glasila: spoznan za krivega, ker naj bi zagovarjal gibanje domobrancev in deloval v njihovo korist. Tega mu sicer nikoli niso mogli dokazati, zato je obsodba temeljila na »delnem priznanju v zvezi z izčrpnimi in zanesljivimi podatki prijav naše narodne oblasti«. To je seveda takratni oblasti povsem zadostovalo, da je človeku uničila življenje.
Ob smrti žene Pavle so ga na pogreb pripeljali iz zapora, vklenjenega v lisice. Kazni sicer ni odslužil v celoti, a življenjska kalvarija se je nadaljevala, saj je bil brez sredstev za preživljanje. Pokojnino so mu odrekli, službe ni smel dobiti, zato je nekaj časa pomagal v odvetniški pisarni sina dr. Boruta Režka v Ljubljani, a tudi tam ni mogel ostati dolgo. Do smrti si je neuspešno prizadeval za obnovo sodnega postopka proti njemu. Iz njegovega življenja je znana anekdota iz pogovora s svakom Jožetom Zurcem, ki ga je po prihodu iz zapora pobaral glede politike: »Al bo kmal kaj drugače?«, na kar mu je Josip odgovoril: »Bo, bo, ampak midva tega ne bova dočakala«.
Za svoje prizadevno delo je bil dr. Josip Režek odlikovan:
- leta 1929 odlikovan z Redom Sv. Save IV. reda,
- leta 1930 z Redom Jugoslovanske krone IV. Reda,
- leta 1936 z Redom Sv. Save II. reda.
Po letu 1945 pa je izgubil vse premoženje in pravice.
Kako se je končala kariera in življenje tega pomembnega moža pove tudi dogodek iz novomeške bolnišnice. Ko je Režka v Trebnjem zbil vlak se je hudo poškodovan zdravil v bolnišnici in sestra, ki ga je negovala, ga je prepoznala in nagovorila: »A niste vi dr. Režek?«. Pa ji je ta odgovoril: »Bil sem enkrat, zdaj pa sem nič…«. Poškodbe so bile prehude in zdravljenje ni bilo uspešno, tako da je 22. decembra 1966 umrl.
Tako kot Režek, je po koncu druge vojne na smetišče zgodovine romal tudi Leon Štukelj, ki pa je bil po slovenski osamosvojitvi rehabilitiran. Kako zelo si ga je komunistična oblast prizadevala izbrisati iz javnega spomina je razvidno tudi iz zbornika »225 let gimnazije Novo mesto«, iz leta 1971 – kjer ni naveden med sicer veliko množico pomembnih učencev gimnazije.
Štirim Režkom je na rojstni hiši na Krašnjem Vrhu postavilo spominsko ploščo Belokranjsko muzejsko društvo.
Zapisal: Boris Grabrijan
