Vodilna sindikata pozabila na Dolenjsko, Belo krajino in Kočevsko-ribniško. Ljubljana je za njih središče sveta. Je tako tudi pri članarinah?
Prvi maj je danes. Dan, ko se lahko še nekoliko bolj poglobimo v naše delavske pravice. Navsezadnje je tudi zato danes praznik, dela prost dan. V Sloveniji ga praznujemo dva dni. Menda edini v Evropski uniji. Tudi prav!
Za nas naj bi skrbeli sindikati. Ob vsem tem pa se nam že nekaj časa poraja več vprašanj, na katere smo na našem portalu iskali odgovore. Ali imamo dejansko razlog za praznovanje, ali smo dovolj plačani in ali sindikati za nas res naredijo dovolj? Tri ključna vprašanja, katerim smo v preteklem mesecu posredno namenili precej pozornosti.
Pogosto orodje za doseganje kapitalističnih ciljev delodajalcev
Glede tega, ali imamo razlog, smo ugotavljali, da je delo razvrednoteno, zaposleni pa je večinoma zgolj orodje za doseganje kapitalističnih ciljev delodajalcev. Ne povsod, marsikje. Primera črnomaljske livarne in semiške Iskre že dokazujeta tako. Zaposleni so slabo plačani in izkoriščani. Če se naj bi stanje v livarni po objavi in tudi drugačnih opozorilih, poslanih z našega naslova, nekoliko popravilo – vsaj prisluhnili so in pokazali pripravljenost (komentar, komur ni prav, naj gre, pa umaknili) -, je v semiški Iskri vse “lepo po starem”. Še več. Vehementno so nam sporočili, da študentom pa menda ja ne bodo plačevali prevoznih stroškov in tudi plačani naj bi bili “dobro”. Nekaj evrov na uro. Posredno pa še, da se nimamo pravice vtikati v njih, saj so zasebno podjetje, kjer razen lastnikov “ni pravice govora”. Na vprašanje o regresu in plačah pa nam je ena od vodilnih v ekipi, vodja splošno-kadrovske službe, s sedežem v Semiču, sicer pa vodja za celotno “vesoljno” Iskro, poslala sporočilo, naj odgovore na vsa vprašanja iščemo drugje, pri “ta glavnih”. Kot bi Marinka Šabec ne vedela, kako je s tem: plačami in regresom. No, morda tudi res ne ve. Nikoli se ne ve. Ali pa ne sme vedeti! Kar je bolj verjetno. Če je res tako, potem je boljše, da se s tega delovnega mesta takoj poslovi.
In sindikati?
Ko smo iskali odgovore, kdo sploh je sindikalist v Livarju iz Ivančne Gorice, da ga kaj povprašamo, nismo prejeli odgovorov. Vemo, da je prebral naše zapise, in ni se oglasil, kar veliko pove predvsem o njem samem, da njegovega “sindikalnega (ne)dela” sploh ne omenjamo. Je morda tudi tu zlizanost z lastniki? Kaj pa Iskra? Tu smo sicer uspeli stopiti v stik s tovarniškim vodjo sindikata, “z Lune” je bilo vidno, da si želi nekaj narediti, da pa je v primežu, med kovalom in nakovalom. Med kapitalistom in zaposlenimi. Z nobenim drugim ne bi bilo drugače. Tajkunstvo, kjer podjetje izplačuje samo sebe, ima pač svojo pot. In zgodba ni od včeraj, prevzemanje Iskre ima dolgo brado. Zaposleni pa že kdove katerič (vsaj tretjič!) odplačujejo podjetje. Ne zase. Za druge in v korist drugih!
Tako je bilo v Livarju in Iskri.
Kaj pa območni sindikati?
Več kot mesec dni smo jih prosili, naj nam pošljejo podatke o stanju gospodarstva, zaposlenih, nezaposlenih, mnenju in ostali s tem povezani problematiki v Beli krajini in na Dolenjskem. Zastonj! Ne Dušan Velše, ki se sicer ponaša z zvenečim nazivom Sekretar ReO SKEI DBK (Regijski odbor SKEI Dolenjske in Bele krajine), ne Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI) Slovenija, na naše prošnje nista odgovarjala. Nič čudnega, urejanje stvari v semiški Iskri je tudi v njuni domeni. Navsezadnje je bil Velše dolgo časa v Iskri: najprej zaposlen in nato sindikalist, ki se mu je uspelo prebiti na mesto sekretarja regijskega odbora. Danes se ne pusti motiti. In kaj je naredil za svoje dolenjsko-belokranjsko območje? Vprašanje, na katerega ne poznamo odgovora, le nakazuje se nam – v smeri proti ničli. In podjetniški sindikalist v Iskri sam ne more nič. Potrebuje pomoč. Ki pa je očitno nima. Jerkičeva je Velšetova šefica. In kaj nam SKEI torej ponuja?
Kot desetletja nazaj
Tu odgovor že bolje poznamo. Naročili smo se na prejemanje njihove tedenske elektronske pošte. No, po tej objavi tvegamo, da nas bodo izključili iz seznama prejemnikov. Nič zato, saj tam tudi nič pametnega ni! Pošta je namenjena članom sindikata SKEI Slovenije. Upali smo, da bomo na takšen način prejeli veliko koristih informacij, ki jih bomo lahko prenesli naprej. In kaj je v teh “novicah za člane”? Redno jih obveščajo, da je izšla ta in ta številka Delavske enotnosti. Stran vržen denar (to, glede e-pošte). Delavska enotnost je bila vedno zastonj na voljo in verjetno je še danes tako. Če ne v fizični, pa v spletni obliki. To je približno tako, kot bi nekdo redno objavljal povezave do tega, kar objavljamo na našem portalu. Ostalih uporabnih in koristnih, predvsem zelo aktualnih informacij pa je v teh novicah SKEI bore malo. Celo v zadnji, pred-prvomajski e-pošti ni bilo niti podatka, kje na Dolenjskem, v Beli krajini, na kočevskem ali ribniškem bomo lahko srečali in morda celo pozdravili kakšnega od vodilnih sindikalistov. Napisana so bila vabila, vendar samo za regijske odbore Velenje, Štajerska, Koroška in Ptuj. O Dolenjski, Beli krajini, Kočevsko-ribniškem niti pikice. Ne obstajajo. Očitno so se v vodstvu raje odločili za ilegalo kot javno pojavo. Da jih nekdo ne bi preveč zmotil pri “njihovem” praznovanju 1. maja, praznika dela.
Kaj pa Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZZZS)?
Domala enaka vprašanja kot vodilnima v sindikatu SKEI smo pošiljali tudi regijskemu odboru ZZZS. Sekretar za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje je Igor Iljaš. Glede na podatke, tako kot sekretar SKEI, deluje v Črnomlju (naslov imata isti). Tudi tu nas je zanimalo stanje v Beli krajini in na Dolenjskem. Seveda odgovorov, navkljub posredovanju, tudi od tu nismo prejeli.
Poudarek na “zaposlovanju tujcev v Sloveniji” in “Rožniku”
Če pogledamo njihovo spletno stran, pa ima njihova zadnja novica v teh dneh naslov: Zaposlovanje tujcev v Sloveniji. Prav ste prebrali. Ne zaposlovanje v Sloveniji, čeprav je bilo v prvem tromesečju v povprečju preko 100.000 brezposelnih, kršitev delovne zakonodaje ali pa prenizke plače, Bog ne daj neplačevanje prispevkov, regresov, nasploh prenizkih plač in podobnega. Ne, zaposlovanje tujcev v Sloveniji je v teh dneh njihova glavna skrb. Predzadnja novica pa je: “Za prvi maj na ljubljanskem Rožniku je vse nared: “Naš praznik, naš prvi maj!” No, lepo. “Naš praznik” velja samo za Ljubljano. Je tako tudi pri članarini? To plačujejo samo v Ljubljani?
Kaj pa 1. maj? Pet jih je bilo na Rožniku, nobenega na Dolenjskem, v Beli krajini ali Kočevsko-ribniškem!
O tem, kako bodo v ZSSS praznovali prvomajske praznike 2017, so nas obvestili prek novic sindikata SKEI. In kaj smo brali? Glede Dolenjske zgolj o praznovanju na Debencu pri Mirni, kjer bo slavnostni govornik “sekretar SOGS David Švarc“. O kakšnem praznovanju v razvojno zaostali in vsestransko zatirani Beli krajini, na Kočevskem ali ribniškem, niti pikice. Veliko pa o praznovanju v bogati “beli Ljubljani”, na Rožniku. Kar 5 sindikalnih voditeljev je sinoči na Rožniku svojo postavo na ogled postavilo. Govore so imeli: Evelin Vesenjak (KNSS Neodvisnost), Lidija Jerkič (SKEI), Drago Vorih (Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije) in Jakob Počivavšek (Pergam). Kaj Dolenjska, kaj Bela krajina, kaj Kočevsko-ribniško!? In če smo že pri vodstvu: Jerkičeva je danes ob 11. uri še na Križni gori nad Škofjo Loko. In to je to! Še Dušana Semoliča, predsednika ZZZS, letos – vsaj glede na njihove lastne novice – ni nikjer. Že res, da se bo (ali se je) upokojil, ampak lepo bi bilo, če bi se vsaj poslovil.
Briga jih!
V največjih reprezentativnih sindikatih se torej ne potrudijo niti toliko, da bi na različna praznovanja – in teh je v Sloveniji te dni veliko (ne v njihovi organizaciji), četudi se o njih ne ve veliko, pa tudi javno niso objavljena – poslali svoje najpomembnejše predstavnike.
Izjema je morda sindikat Solidarnost, ki včeraj in danes praznuje na Gorjancih. Ali pa se nam tako samo zdi, ker že 18 let pripravljajo svojo tradicionalno prireditev na tem kraju in to tudi bogato oglašujejo, mi pa smo v osrčju regije. Vendar pa tu govorimo o dveh največjih delavskih sindikatih. ZSSS in SKEI. Oboji so v celoti padli na izpitu.
Za konec
Glede na ekonomsko moč sindikatov, ki se je nabirala leta, ponekod desetletja, so se torej vodilni utopili v lastnem ugodju. Da so sindikati premožni, je javna skrivnost. Da ne delajo veliko, sami dnevno dokazujejo. Da jih skrbi in interesi delavcev, ki jim plačujejo članarino in so njihovi člani, ne zanimajo pretirano, prav tako. Ali takšne sindikate res še kdo potrebuje? Ali jih sploh še kdo pogreša? Komu in za kaj tisoči sploh še plačujejo članarino? Več vprašanj kot odgovorov.
