Politična realnost po vsakih volitvah je čas, ko se tehtajo načela, obljube in politični instinkt za preživetje. Prav na takšni točki se po še neuradnih in nedokončnih rezultatih, ki Anžetu Logarju pripisujejo okoli šest odstotkov podpore, odpira vprašanje, ali se mu splača stopiti v koalicijo z Gibanjem Svobodo, katere člane je Aleksander Reberšek iz vrst NSi označil za »kriminalce, ki jemljejo 10 %«?
Ta ostra oznaka ni zgolj retorična figura predvolilnega boja. Postavlja okvir, v katerem bi morebitno sodelovanje Logarja z Gibanjem Svoboda pod vodstvom Roberta Goloba dobilo bistveno širši pomen – tudi simbolnega z legitimiranjem očitkov, ki so v kampanji dobili dodatno težo zaradi skrivaj posnetih in pred volitvami objavljenih posnetkov.
Zgodovina samostojne Slovenije pri tem ponuja precej enoznačen odgovor. Prestopi oziroma “skoki” na drugo politično stran, še posebej kadar so v očitnem nasprotju s predvolilnimi stališči, se strankam in posameznikom praviloma niso obrestovali. Volivci so takšne poteze vedno kaznovali – ne nujno takoj, a skoraj vedno na naslednjih volitvah. Politični kapital, zgrajen na zaupanju, se namreč hitro razblini, ko se zamenja za kratkoročne koristi, ki jih prinaša obast.
Tudi Logarjeva volilna baza skoka v objem s korupcijo obremenjenega Goloba zagotovo ne bi odobravala. Volivci, ki so ga volili, so to praviloma naredili zato, ker so v njem videli dodatno ponudbo na desni sredini, in ne za to, da bi Golobu omogočil še en vladni mandat. Če bi to želeli, bi pač volili Goloba. Še več. Njihova odločitev je bila – vsaj implicitno – tudi izraz želje po alternativi obstoječi oblasti.
Ne gre spregledati niti Logarjevih predvolilnih obljub. Večkrat je jasno poudaril, da ne bo nobenemu od glavnih političnih akterjev omogočil, da sestavi vlado, ker da jo bo sestavljal sam. Izrecno je tudi poudarjal, da ne bo šel v koalicijo z Golobom. Takšne izjave niso bile zgolj obrobne, temveč del osrednjega političnega sporočila, ki ga je pošiljal svojim volivcem. Njihovo morebitno zanikanje po volitvah bi zato pomenilo resen madež na Logarjevi verodostojnosti in bi potrdilo predvolilne zapise predsednika SDS Janeza Janše, da kakšno verodostojnost je mogoče pričakovati od Logarja, če podpiše eno, nato pa počne povsem drugo, pri čemer je sicer mislil na Logarjev izstop iz poslanske skupine SDS.
Vstop v koalicijo z Golobom bi za Logarja tudi pomenil, da bi s tem legitimaral očitke o korupciji, s katerimi se soočata Golob in njegova stranka, da o sivi eminenci Svobode Zoranu Jankoviću niti ne govorimo. Če nekdo pred volitvami opozarja na sporne prakse, nato pa z istimi akterji sede za isto mizo, s tem implicitno sporoča, da njegovi očitki niso bili dovolj resni ali pa, da so bili zgolj sredstvo za preboj na oblast.
Logar je torej pred odločitvijo, ki bo pomembno zaznamovala njegovo politično prihodnost: ali bo ostal zvest predvolilnim obljubam in s tem dolgoročno utrdil svojo stranko, ali pa bo vstopil v vlado s korupcijo obremenjenimi posamezniki in njihovimi podporniki (ljubljanskim županom Jankovićem), s tem sicer dobil nekaj kratkoročne koristi, a bo na daljši rok pokopal svoj politični projekt.
Aleksander Vodeb
