V demokratični državi je zaupanje volivcev temelj vsake politične funkcije. In ko volivci na referendumu s skoraj prebiscitarno večino zavrnejo zakon, ki ga je pripravil minister, je pričakovani demokratični refleks – odstop.
Vendar ministrica za kulturo in koordinatorica stranke, ovenčane s komunistično ikonografijo, Asta Vrečko kljub odločnemu ne volivcev njenemu zakonu ostaja na svojem položaju. Kar je bilo glede na njeno dosedanje delovanje in dosedanje prevzemanje odgovornosti tudi za pričakovati. Pa ne bi smelo biti tako. Zakaj ne?
Ministrica ni uspela prepričati državljanov, da je zakon dober. Ni jih prepričala, da odpravlja nepravilnosti prejšnjega zakona, niti da resnično služi javnemu interesu. Namesto tega so volivci v zakonu prepoznali nekaj povsem drugega: ne poskus poprave starega zakona, temveč projekt razdeljevanja novih privilegijev. In to v času, ko so razmere v državi vse prej kot rožnate in ko tretjina upokojencev živi pod pragom revščine.
Kljub temu da so ministrica in njena stranka Levica ter premier Robert Golob aktivno pozivali k bojkotu referenduma, je ta uspel. Ne samo, da je bil kvorum dosežen, rezultat je bil jasna zavrnitev. Volivci so govorili – in povedali so veliko več kot samo “ne” zakonu. To je bila nezaupnica ministrici, pa tudi vladi kot celoti.
Tudi zato referendumski izid ni bil zgolj nezaupnica ministrici, ampak celotni vladi, ki očitno podcenjuje razsodnost ljudi. Zmagala je zdrava pamet. In prav ta zdrava pamet je prepoznala, da bi z novim zakonom mnogi prejemali enormne dodatke za zasluge, ki so glede na dosedanji sistem podeljevanja nagrad v kulturi velikokrat vprašljive, pogosto tudi sporne.
Referendum je najboljši dokaz, da slej ko prej pride trenutek, ko aroganca oblasti trči ob voljo državljanov. In ta trenutek se je zgodil včeraj.
Aleksander Vodeb
