Ob zdajšnji goreči podpori Roberta Goloba, Nataše Pirc Musar in Tanje Fajon Iranu je vredno spomniti na iransko pranje denarja sumljivega terorističnega izvora prek Nove Ljubljanske banke (NLB). Po oceni so oprali okoli 1,8 milijarde evrov, provizije – večinoma gotovinske – so bile okrog 30 odstotkov. Gotovino so dvigovali tudi prek bančnih avtomatov. Po 990 evrov, da ne bo sumljivo.
Po razkritju, šele v letu 2017, ko bi morali na slovenskem sodišču v nekem drugem primeru izvesti eno od zaslišanj, je v domnevni nesreči pri delu (uradno zaradi padca z lestve) umrl Simon Golub, nekdanji vodja oddelka za finančno kriminaliteto in pranje denarja v Generalni policijski upravi (GPU). Golub jih je takrat sicer pokril, vprašanja pa je, kaj bi lahko povedal o tem primeru. Danes lahko na družbenih omrežjih beremo, da je z lestve padel tudi kriminalist Kok.
Pranje iranskega denarja sumljivega terorističnega izvora je šlo tako:
V petek, 12. decembra 2008 je Iraj Farrokhzadeh, iranski državljan z britanskim potnim listom, v državni NLB odprl račun. V naslednjih dveh letih je s tega računa na različne račune prekanaliziral okoli 1,8 milijarde evrov. To je kasneje postala ena največjih poosamosvojitvenih finančnih afer, v kateri organi pregona, čeprav so bili naslovniki denarja Superman, Miki Miška, Jaka Racman in Ana Karenina, niso opravili svojega dela.
Dogajalo se je po volitvah septembra 2008, ko so zaradi montiranega politično-sodnega procesa Patria zrušili dotakratno vlado pod vodstvom Janeza Janše.
Do bančnih dokumentov je po naključju prišla parlamentarna preiskovalna komisija, ki je preučevala nepravilnosti v državnih bankah, povezanih z veliko bančno luknjo. Po razkritju so stvar predali Komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki je o tem tudi obvestila tudi javnost.
Po teh podatkih gre za leta 2009 in 2010 in za nakazila ene izmed iranskih bank pod embargom, prek katere so najprej nakazali visoke milijonske zneske na račun v NLB, nato pa je Iranec denar kar prek Proklika razpršil na več kot 9.000 računov posameznikov in podjetij širom po svetu.
Obstajal je sum, da sta bila s tem financirana tudi jedrska oborožitev in terorizem.
V Sloveniji naj bi bilo s tem seznanjeno tudi takratno državno vodstvo, ki pa ni ukrepalo. Primer ni zmotil niti Urada za preprečevanje pranja denarja. NLB pa je iranskemu državljanu zaprla račun šele po tem, ko so jih druge banke opozarjale na sum pranja denarja (v dveh letih po odprtju). Prejeli naj bi več kot 400 opozoril drugih bank, nekatere so zaradi tega tudi prekinile poslovanje z NLB. Že takrat so tudi nekatere tuje varnostne službe opozarjale na primer, med drugim francoska, italijanska in ameriška.
NLB Irancu, ki je na koncu posloval kar prek štirih svojih podjetij, tudi ni zaračunavala provizije za prilive in odlive ali pa so bile te izjemno nizke. Obstaja tudi ocena, da se je provizija prelila drugam, šlo pa naj bi za okrog 300 milijonov evrov.
Vse institucije so torej vedele za te posle, a so vse molčale.
Kasneje so ugotovili, da je o zadevi vedelo vsaj 100 ljudi (od bančnih uslužbencev prej najvišjega političnega vrha do policije in obveščevalne službe).
Prvi krivec pa je nedvomno Urad RS za preprečevanje pranja denarja, vodil ga je Andrej Plausteiner, ki ni opravil svoje naloge. Ne samo to, celo zavajal je domače in tuje službe. Policija ni opravila svojega dela, saj v nasprotju z zakonom ni obvestila državnega tožilstva, ko bi to morala. Tik pred volitvami leta 2011 so to pospravili v predal. Policijo je vodil Janko Goršek (SD). Predsednik države je bil Danilo Türk, ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal (LDS), minister za pravosodje Goran Klemenčič (LDS). Minister za finance je bil France Križanič (SD), minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar (SD), svetovalec predsednika vlade za nacionalno varnost Darko Lubi.
Aferi Farrokh je 13 let pozneje ekonomist in publicist Rado Pezdir posvetil poglavje v svoji knjigi Vzporedni mehanizem globoke države (od 28. do 88. strani). To je bilo leto dni po tistem, koje posebna skupina sestavljena iz kriminalistov NPU in tožilcev Specializiranega državnega tožilstva (januarja 2020) zaključila del preiskave, češ da bančniki niso zlorabili svojega položaja.
V nadaljevanju objavljamo nekaj delov iz knjige Rada Pezdirja, posnet je bil tudi istoimenski dokumentarni film:
“Iraj Farrokhzadeh je svoj posel posredovanja transakcij med Iranom in svetom na NLB prenesel iz švicarske banke. Okoliščine njegovega odhoda niso znane, kljub temu je nekaj virov zatrdilo, da je bil njegov odhod iz Švice precej hiter in povezan z vprašanjem legitimnosti opravljenih transakcij. Zakaj ravno NLB in Slovenija, si je še mogoče razložiti, kljub temu, da preiskave, v kateri bi policija izprašala Farrokhzadeha po motivu za prihod v Ljubljano, ni bilo, saj – kot smo pokazali – stare naveze iz vzporednega bančništva ne izginejo kar tako. Težje je razumeti, kdo je bil Irančeva vstopna točka v NLB. Zaradi popolne odpovedi policije sta to preiskovali obe komisiji.
Najprej se je preverilo govorico, ki je medtem že prišla v javnost, in sicer, da je Marjan Kramar, direktor uprave NLB, nekje v sredini leta 2008 na neki konferenci v Švici spoznal Farrokhzadeha in mu ponudil ugodnosti pri plačilu provizij, če svoj posel preseli na NLB.”
“Torej? Prvič v zgodovini NLB je prišel na upravo dokument, ko so vsi podpisniki odšli na dopust. Kdo so nadomestni podpisniki, pa nihče ni znal povedati. Bančna komisija je vse skupaj sprejela kot neobičajno danost in se odločila raziskati, kdo so nadomestni podpisniki. Njihova identifikacija bi namreč omogočila postavitev nekaj ključnih vprašanj. Med drugimi tudi, kako je mogoče, da je bil na upravo posredovan dokument, ki je temeljil na celi zgodovini pregovarjanj, ali gre za sumljivega komitenta ali ne. Vsaj tisti, ki so dokument podpisali, bi morali vedeti, na kakšen način so bili odpravljeni dvomi. Glede na to, da smo v bančni komisiji imeli na razpolago celo morje dokumentacije iz NLB, smo bili vsi prepričani, da bomo nečitljive podpise, skorajda čačke, uspeli razvozlati. Seveda smo se zmotili, odkrili nismo niti enega podobnega podpisa. Enako vajo je ponovila druga komisija, rezultat pa je bil zopet enak: čačk nismo razvozlali, vsi po vrsti pa so ponavljali, da ne vedo, kdo je dokument podpisal. Preiskava je zopet zašla v slepo ulico zatrjevanja vseh vpletenih, da je šlo za še eno neobičajno naključje. Z eno izjemo, šokiranih posameznikov s plačilnega prometa, ki kar niso mogli verjeti, da se zgodba še kar nadaljuje.
Naj dodam, da sem v času preiskave govoril s tistimi, ki so delali v tem sektorju, in vsi po vrsti so zatrjevali, da je neverjetno, kako so jih na banki izobraževali, kaj je sumljiva transakcija, ko pa so jih zaznali na tisoče, pa so se odgovorni na banki delali, da ne vedo, v čem je problem.”
“Policija je bila s strani UPPD obveščena o sumljivih transakcijah na NLB 19. 11. 2010. To ni prvo obvestilo policiji o zadevi Farrokh, toda pojdimo po vrsti. 19. 11. 2010 je UPPD predal analizo in vse podatke o transakcijah oddelku za finančno kriminaliteto na policiji. Vse skupaj je v roke dobil Simon Golub. Kriminalistu Golubu je uspelo nekaj neverjetnega.
V zgolj šestih dneh je uspel ugotoviti, da transakcije niso sumljive in da suma pranja denarja ni. To, da bi Golub v šestih dneh preveril vseh 20.000 prejemnikov po vseh bazah, je seveda neverjetno, in se to dejansko niti ni zgodilo.
Če bi se, bi danes policija imela v rokah kaj več kot to, kar ima. Dejansko pa, če odmislimo informacije tujih partnerskih služb, Sove in šopa transakcij iz NLB, policija nima ničesar. Toda takšno delo je na policiji mogoče in Golubova hitrostna analiza je bila za vrh policije popolnoma kredibilna.”
“Po razkritju primera Farrokh v slovenski javnosti je dal po seji vlade 15. 6. 2017 pravosodni minister Goran Klemenčič medijem izjavo v zvezi s primerom Farrokh, vezano na obdobje, ko je bil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK): “S to zadevo smo bili seznanjeni preko žvižgača z nekim tajnim dokumentom Banke Slovenije.”
V slovenski javnosti se je začelo vse močneje utrjevati mnenje, da je bil Klemenčič še eden izmed tistih, ki so svojo institucijo dobesedno zadušili, da se ne bi razkril primer iranske sheme v NLB.
Posledično je Klemenčič pojasnil, da je glavni preiskovalec na KPK Darko Stare dokument predal NPU. S tem je zgodba postajala hujša in hujša, saj se je nenadoma pokazalo, da je tudi NPU doživel serijo naključij, ki so preprečila preiskavo primera. Toda kmalu so se oglasili z NPU in policije in pojasnili, da na policiji ni nobenega takega dokumenta žvižgača z Banke Slovenije, ki bi ga predal Stare. Stare, ki je prišel v fokus debate, je vztrajal, da je dokument predal, sprejel ga je Robert Slodej z NPU, s katerim sta, po pisnem dogovoru o sodelovanju med KPK in NPU, tudi sicer sodelovala. Svojo trditev je podprl s SMS sporočilom, v katerem Slodej trdi, da se predaje dokumenta spomni.”
M. D.
