Jožef Slobodnik – Jožko, rojen 12. avgusta 1885 na Radovici (Bela krajina), umrl 1. novembra 1966 v Ljubljani. Bil je velik domoljub in Maistrov borec.
General Rudolf Maister – Vojanov je v svojih zapiskih, leta 1979 objavljenih v Spominskem zborniku, zapisal:
“V topničarski vojašnici poljsko-havbični polk št. 106, brez slovenskih častnikov in poljsko topniški polk štev. 128, častnik – Slovenec, poročnik Tone Vovk. Moštvo skoraj sami Slovenci. Izredna sreča je bila, da je imel ta polk veliko število starejših zavednih slovenskih podčastnikov, ki so z žilavo vztrajnostjo in železno voljo opravljali službo v vojašnici in okoli nje. Glava in srce jim je bil Belokranjec, ognjičar Joško Slobodnik. S krepko samozavestjo je preudarno vodil prve dni po prevratu sam vse službene posle združenih slovenskih ostankov obeh topniških polkov.”
In še: “Stotnik Vaupotič je postal valpet Maribora severno od Drave, Slobodnik pa oslobodnik mestnega dela južno od nje. To hitro zavojevanje Maribora se je moglo izvesti samo zato, ker so naši, sicer maloštevilni, zato pa tembolj narodno zavedni in požrtvovalni in junaški prevratni vojaki – dobrovoljci, Vaupotičevi in Slobodnikovi, v skupnem prizadevanju sočasno započeli svojo zgodovinsko domovinsko obrambno dolžnost. Drug brez drugega bi ne uspeli v tem pomembnem delu. Slobodnikovi topničarji so bili s prav majhno izjemo sami Kranjci.”
Osmi otrok v družini Slobodnik
Jožko se je rodil na Radovici 12. avgusta 1885 v družini malega kmeta Jureta Slobodnika in mame Marije (rojena Klauzer) in bil še istega dne krščen v tamkajšnji cerkvi. Mati je kot vdova v drugi zakon prišla z dvema otrokoma in z Juretom sta jih nato imela še šest. Osmi otrok je bil Jožko, ki so ga krstili za Jožefa.
Ljudsko šolo je obiskoval na Radovici in čeprav je bil bister učenec se mu želja, da bi nadaljeval šolanje na novomeški gimnaziji ni uresničila, saj si družina tega ni mogla privoščiti. Zaradi lepe pisave in sposobnosti je dobil delo pisarja pri odvetniku in nato na sodišču, kjer je delal do vpoklica na služenje vojaškega roka v avstro-ogrsko vojsko. V Celovcu se je 21. decembra 1912 poročil z Marijo Rant. Otrok nista imela. Ob splošni mobilizaciji leta 1914 je bil najprej nameščen kot administrativni podčastnik, konec vojne pa je dočakal v Mariboru kot podčastnik v topniškem polku. Takoj se je pridružil generalu Maistru in prevzel iniciativo ter poveljevanje slovenskim prostovoljcem iz poljsko topniškega havbičnega polka. Vodil je novonastalo slovensko vojsko na desnem bregu Drave. Zaradi zaslug v mariborskem prevratu in boju za severno mejo je bil v jugoslovanski kraljevi armadi povišan v čin oficirja in je začetek druge svetovne vojne dočakal kot topniški podpolkovnik. General Maister ni delil njegove usode, saj ga je nova Jugoslovanska oblast hitro upokojila in umaknila iz javnega življenja, da bi tudi tako zrelativizirala njegovo pomembno vlogo pri nastanku nove države. Ob kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije, so ga v Grčiji ujeli Nemci, predali Bolgarom, ti Italijanom… in tako je bil premeščan po različnih zaporih in taboriščih. Konec vojne je dočakal interniran v Podkorenu. Ob kapitulaciji Nemčije je še pred prihodom osvobodilne vojske sodeloval pri razoroževanju nemške vojske in razobešanju slovenskih zastav, zaradi česar je bil dan že po kapitulaciji ponovno zaprt, a že naslednji dan izpuščen. Po osvoboditvi se je ponudil novi oblasti v vojaško službo, bil sprejet, a nato kmalu upokojen kot artilerijski podpolkovnik. Z ženo sta s skromnima pokojninama živela mirno, odmaknjeno življenje v Ljubljani.
Mirjana Furlan: “Jožko Slobodnik je bil predvsem Domoljub z veliko začetnico. Njegova vloga v rojevanju slovenske državnosti še ni bila dovolj raziskana.” Mirjana Furlan je sicer avtorica knjige “Jožko Slobodnik, Maistrov borec”, ki podrobneje osvetljuje vlogo tega Belokranjca in tudi nekaterih drugih akterjev pomembnih trenutkov ob nastajanju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Avtor: Boris Grabrijan, Krajinski park Kolpa, Adlešiči
