Tega dne so se po vsem slovenskem ozemlju oglasili protiletalski alarmi, prebivalci pa so bili evakuirani v zaklonišča. Potekala je dodatna mobilizacija v Teritorialno obrambo. JA je načrtovala obsežnejšo vojaško operacijo v Sloveniji, zato je dodatno dopolnjevala svoje enote. Slovenske oborožene sile so preprečevale nadaljnji prodor obkoljenih kolon JA, ki je postajala vedno bolj agresivna in nepredvidljiva. Ljubljano je obiskal predsednik zvezne vlade Marković skupaj z nekaterimi generali JA, ki so delovali vedno bolj neodvisno od zveznih organov.
Slovenija je zahtevala prekinitev bojev in umik enot JA v vojašnice, nasprotna stran pa je vztrajala pri izpustitvi ujetnikov in deblokadi vojašnic.
Nevarnost iz zraka
V sončnem nedeljskem jutru so se po Sloveniji oglasile sirene, ki so opozorile na nevarnost zračnega napada, v zaklonišče so odšli tudi slovenski poslanci, ki so na jutranji seji predsedstva in vojnega kabineta vlade usklajevali odgovor na nedavni armadni ultimat glede brezpogojne prekinitve ognja.
Minister za informiranje Jelko Kacin je na nedeljski tiskovni konferenci v Cankarjevem domu novinarjem povedal, da so se za alarm za opozorilo na nevarnost zračnega napada odločili po tem, ko so s petih letališč v Sloveniji, Hrvaški in BiH poletela vojaška letala.
Zavrnil je očitke o »lažnem alarmu« in spomnil, da so jugoslovanska armadna letala le dva dni prej bombardirala civilne cilje in pobijala civiliste. Minister za obrambo Janez Janša je omenil možnost, da so bile nekatere informacije o vzletih bojnih letal verjetno lažne, vendar TO ni imela ustreznih tehničnih možnosti za nadzor zračnega prostora in je morala vsako informacijo obravnavati skrajno resno, zato je poslal dodatna navodila štabom za civilno zaščito glede ravnanja v primeru zračnih napadov na civilne cilje.
Zaradi nevarnosti iz zraka so slovenski teritorialci in policisti tega dne med drugim razstrelili antenski sistem za slepo pristajanje v Cerkljah.
Operativna skupina, ki je vodila slovensko obrambo, je upala, da ne bo prišlo do zračnih napadov velikega obsega, ker se je JA bala odziva mednarodne skupnosti ter sta bili v Sloveniji njihova vojska in draga tehnična oprema obkoljeni. Čeprav se na to ni bilo mogoče zanesti, je bilo to upanje upravičeno. Vojna je tako večinoma potekala na tleh.
Nedeljski spopadi in nevarnost ekološke katastrofe
Zadnji junijski dan so številni vojaki in častniki jugoslovanske armade (JA) prestopili v TO, na Goriškem so celo vzpostavili prvo slovensko tankovsko enoto. Teritorialci so zasedli več mejnih prehodov in vojaških skladišč, na več krajih po Sloveniji pa so obkolili in prisilili vojake agresorske jugoslovanske armade (JA) k predaji. Čeprav je Kacin novinarjem povedal, da se prekinitev ognja »v glavnem spoštuje«, so pripadniki JA tudi tega dne izvedli več provokacij in izzvali oborožene konflikte na ploščadi pred karavanškim predorom, v Novem mestu pri vojašnici, kjer je podpolkovnik Bolčić grozil z razstrelitvijo mesta, streli so odmevali na ljubljanskem Tromostovju, v Goriških brdih, Črnem Vrhu nad Idrijo …
Najbolj napeto pa je bilo v Mokronogu in okolici, kjer je vodnik JA Dragomir Grujović, ki je dan prej ustrelil svojega nadrejenega, prekinil pogovore s predstavniki TO, prevzel nadzor nad armadnim skladiščem, postavljal nemogoče pogoje in grozil, da bo v nasprotnem primeru razstrelil skladišče s 7500 tonami goriva.
Iz Novega mesta so mu poslali dve vojaški vozili z vodo in hrano, v katerih je bil skrit pribor za miniranje. Izvedba tega načrta bi bila ekološka katastrofa neslutenih razsežnosti.
Sodni proces proti Grujoviću je bil v Sloveniji eden izmed najdaljših – končal se je junija 2021, ko je Grujovića novomeško okrožno sodišče oprostilo krivde. To pomeni, da bo lahko prišel v Slovenijo in zahteval odškodnino zaradi dolgotrajnosti postopka.
Armado v vojašnice
Pozno zvečer so se v Ljubljani končali pogovori med slovenskima predsednikoma vlade in države Lojzetom Peterletom in Milanom Kučanom s predsednikom zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem, na katerih so dosegli soglasje glede prekinitve ognja in se pogajali o umiku vojakov JA s položajev v vojašnice. Obrambni in notranji minister Janša in Bavčar sta se pogajala glede tehnične izvedbe deblokade, vendar nista dosegla dogovora z armadnimi predstavniki, ki so hoteli v vojašnice odpeljati vse orožje in tehnično opremo, s čimer se slovenska stran ni strinjala. Marković je grozil, da bo v primeru neuspešnih pogajanj prišlo do popolnega angažiranja armade. »Omenil je, da se lahko umakne, pa naj pride druga oblast, najbrž je mislil generale.« (Rupel, 152).
Ministra Janša in Bavčar sta med pogajanji odločno kritizirala prisotnost namestnika zveznega sekretarja za ljudsko obrambo Staneta Broveta.
Admirala Broveta, po rodu Slovenca, je imela večina sonarodnjakov za narodnega izdajalca. Ta visoki vojaški častnik JA verjetno imel večjo moč in vpliv kakor Marković, ki je bil vojaškim vrhovom vedno bolj odveč, njegov vpliv pa je bil čedalje manjši. Tudi tega dne »ustoličeni« predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić je bil v podobnem položaju: ko je poslal obvestilo za domačo in tujo javnost o ukazu glede ustavitve vojaških operacij v Sloveniji, je služba za informiranje predsedstva SFRJ obvestilo označila za »neuradno«.
Pretrd oreh za evropsko politiko
Zunanji ministri ES so zvečer pripotovali na mirovno misijo v Beograd, Milan Kučan, Dimitrij Rupel in Jelko Kacin pa so v Zagrebu čakali nanje. »Mislim, da smo prispeli v banjske dvore okrog desetih, mogoče okrog enajstih. Spet smo jedli sladoled pri Tuđmanu, spet smo izmenjali nekaj gromkih na račun srbočetniške jugovojske, nakar smo izvedeli, da se je trojka zadržala v Beogradu dlje, kot je bilo predvideno, in da jih lahko pričakujemo šele po polnoči …« (Rupel, 152).
Mirovno misijo ES je sicer vodil nizozemski zunanji minister Hans van den Broek, ki je bil Sloveniji zelo nenaklonjen in je vztrajno ponavljal zahtevo o zamrznitvi osamosvojitvenih aktov.
Avtor: mag. Jurij Pavel Emeršič
Vir: gov.si/Slovenija30
