Bil sem član sveta in bil sem črna ovca.

Želim vam predstaviti moje delo v svetu enega od javnih zavodov, v mandatu smo “izbirali” tudi direktorja. Da boste tako vi kot ostali, ki to berejo, bolje razumeli, kako to gre.

Najprej. Člane sveta imenujejo občinski sveti. Ti so sestavljeni politično, jasno je, da v svete vsak imenuje svoje člane, prevlada tisti, ki je močnejši. Kdor ima politično večino v občinskem svetu, ima tudi svoje člane v svetu. Član sveta je nato še predstavnik zaposlenih v zavodu. Ko je svet sestavljen, člani izmed sebe izvolijo predsednika, kar je spet že vse vnaprej dogovorjeno. Po istem sistemu.

Svet se nato sestaja nekajkrat letno, potrjuje predloge, ki jih pripravi vodstvo zavoda. Običajno so na sejah, poleg članov, še direktor in njegovi izbranci po prosti presoji. Potrjujejo se letni načrti, bilance, ceniki in vse okrog tega in take stvari. Tu lahko potekajo konstruktivne razprave ali pa ne. Odvisno od članov, ali so prišli samo po bogate sejnine ali pa so svojo funkcijo vzeli resno. Teh zadnjih ni ravno veliko. Predsednik sveta ima običajno vsaj dvojni znesek sejnine, poleg tega še druge ugodnosti. Če je v dobrih odnosih z direktorjem, kar običajno tudi je, vsaj v mojem primeru je bilo tako, pa so ugodnosti lahko še drugačne.

In zdaj, kako smo izbirali direktorja?

Obstoječemu je potekel mandat. Bil je razpis, prijavilo se je več kandidatov. Posebna komisija, sestavljena iz posebej za to izbranih članov sveta (vmes tudi predsednik seveda) in vodje kadrovske, je najprej pregledala prispele prijave in preverila, če vsi izpolnjujejo razpisne pogoje. Tisti, ki po njihovem mnenju (to je lahko tudi subjektivno) teh pogojev ni izpolnil, so ga že oni takoj izločili. Svetu so nato predlagali izbiro med ostalimi po njihovih izbiri. Dokazil in drugih prilog za sejo sveta niso prilagali, stvari so “že oni preverili”. Ali so bili pri tem dovolj natančni ali ne, kot član sveta nisem vedel. Če bi vztrajal, bi preveč tečnaril, pa še v tajništvo naslednji dan si bi moral it to pogledat.

Nato je bilo treba vse prijavljene povabiti na predstavitev. Za to je bilo treba zagotoviti prisotnost vseh članov sveta, potekala je vnaprejšnja koordinacija o datumu in uri seje. Bilo bi namreč nerodno, če bi kandidati prišli, članov pa ne bi bilo.

Tudi vsi ostali timingi so bili natančno prilagojeni tako, da je bilo to najugodneje za vnaprej znanega izbranca. To sem ugotovil šele naknadno.

Hkrati je stekla koordinacija iz ozadja. Koga je treba podpreti! Že vnaprej se je namreč vedelo, kdo bo izbran. Tega so se seveda zavedali tudi prijavljeni kandidati, navsezadnje gre za izkušene in izobražene ljudi. Po kasnejšem pripovedovanju so nekateri vseeno upali, da se jim morda le nasmehne sreča. Eden je kasneje razkril, da se je na razpise prijavil že 14-krat, po različnih krajih Slovenije. Dovolj mu je bilo nekega posedanja v neki pisarni. Izpolnjeval je vse pogoje, nikjer ni šlo skozi, povsod ista zgodba. A vrnimo se k naši zgodbi.

Obstoječi direktor ni ustrezal. Prav na živce mi je šlo, da nas je v mesecih pred razpisom gostil, se dobrikal, hinavčil, nas še posebno vabil na take in drugačne dogodke in podobno. Prepričan sem bil – in sem še -, da bi svoje delo moral opravljati bistveno boljše. Da je nujna zamenjava torej. Ampak, ostali se niso strinjali z zamenjavo.

Tako kot je človek prek svojih ljudi lobiral pri nas, se je zlobiral tudi z ostalimi (lokalnimi) veljaki. Temu običajno nato s plačljivimi članki (ne pa tudi tako označenimi) sledijo še hvalnice v lokalnih medijih.

Dan izbire

Na dan izbire so stvari potekale tako: predsednik in stari direktor sta prek svojih ljudi poskrbela, da so na sejo prišli vsi člani sveta. Direktor je bil v začetku prisoten na seji, poleg so bili še nekateri drugi “strokovni sodelavci”, nato so se umaknili (v sosednjo sobo, kjer je tako vse slišati), ostal je le t. i. kadrovski, da bo vse potekalo po “rekelcih”. Da bo vse po zakonih, torej. Kandidati so bili povabljeni na sejo po časovnih intervalih. Nekateri so bili v predstavitvi zelo dobri, odlični. “Stari” direktor se je predstavil kot zadnji, največ v stilu: saj me poznate, moje načrte ste tako že potrdili. Mimogrede, njegov program je bil del teh letnih načrtov. Izbira bi morala biti zelo težka. Pa je bila?

Potek izbire

Daleč od tega. Po predstavitvi zadnjega je sledilo glasovanje. Tajno. O tem smo člani sprejeli sklep že v začetku seje, da “bo bolj demokratično”. Še pred glasovanjem pa je predsednik sveta izrazil svoje mnenje. Neobvezno seveda, kot je rekel. “Saj so bili dobri, nekateri odlični, ampak jaz bi bil vseeno za tistega, ki je zdaj. Je preverjen.” Nekateri so mu vzneseno prikimavali. Vedelo se je. V času glasovanja so nato vsi obsedeli na svojih sedežih, noben ni pred nikomer skrival, kaj je obkrožil. Edini sem bil, ki sem se dvignil in ime na lističu obkrožil stran od oči drugih. Sledilo je preštevanje, po sistemu kot povsod. Uradno. In rezultat?

Bil sem edini, ki je glasoval za kandidata z najboljšim programom in najbolj verodostojno predstavitvijo. To ni bil stari direktor.

In konec? Sledil je dogovor, kako bodo kandidate obvestili (na kratko), staro-novi direktor se je nasmejan prišel zahvalit. Kako in kje je bilo nadaljevanje, pa je že druga zgodba, ki sem se je izognil. Potem vse to skozi svojo proceduro potrdi še občinski svet, in krog je sklenjen.

To sem vam poslal, da boste vedeli, kako to gre. In še: predstavitve kandidatov za vodilne funkcije po javnih razpisih, v javnih zavodih, so obvezne, če povem poenostavljeno. To niso razpisi za “navadna” delovna mesta, kjer lahko sledijo samo obvestila v stilu “preučili smo, niste izbrani”.

Dovoljujem objavo in stojim za vsako napisano besedo.

P. S.: Član sveta zavoda sem postal naključno, ker sem prijatelja prosil, naj me vključi nekam, če lahko, ker bi želel spoznati tudi to plat zgodbe.

Uredništvo: Avtor Vaše zgodbe je znan uredništvu. Zabrisali smo samo spol, kakor je to dovoljeno v primerih, ko se ne želi izpostavljati dejanskega spola oseb. Zakrili smo tudi, v katerem zavodu se je to dogajalo. Če bo treba, pa z avtorjevim vnaprejšnjim dovoljenjem lahko tudi to razkrijemo.

Komentarji

quoizziage

..temu se reče ruska demokracija. Zaradi tega se mamo v Sloveniji druga-č kot v Švici, namesto da bi bli druga Švica.