V preteklih mesecih smo se pogosto usmerjali v porabo javnega denarja. To je občinskega, davkoplačevalskega. Pri tem smo naleteli na različne odzive. Včasih tudi zelo neprijetne. Na način: pustite nas pri miru – in v našem miru.
Portal Moja Dolenjska pokriva 21 občin Jugovzhodne Slovenije, ene od dvanajstih statističnih regij v državi. Naš fokus je tako usmerjen v življenje in delovanje na Dolenjskem, v Beli krajini in Kočevsko-ribniškem območju. V tem delu imamo nekaj velikih, samo ena je mestna, in več majhnih občin. Njihovi letni proračuni pa so od poldrugega milijona do okrog 45 milijonov evrov, odvisno tudi od števila prebivalcev v teh občinah.
Od kje občinam denar?
Financiranje občin je v veliki meri odvisno od velikosti, kjer iz državnega proračuna redno mesečno prejemajo tako imenovane povprečnine. V letu 2018 bo to 551 evrov na prebivalca, kar je sicer manj kot leta 2012, ko je bilo to 554,50 evra. S tem denarjem pa morajo občine pokrivati tudi zakonsko določene stroške, kot so pokrivanje plač v javnih zavodih in upravi. Predaleč bi šli, če bi vse naštevali. Nadalje občine prejemajo še denar za pokritje nekaterih investicij. Tu gre za sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo, del tega je nepovratnega denarja, del pa morajo občine vrniti, vendar se jim to ne všteva v največji možni obseg zadolžitve, ki je za občine določen pri 8 odstotkih večine prihodkov.
Ali je to, kar občine prejmejo iz državnega proračuna, ki se večinsko polni z davkoplačevalskim denarjem, dovolj, je sicer večna dilema.
Ob tem se manjše občine v zadnjem času srečujejo tudi s problemom, da vlada zagotavlja vzporedno financiranje povsem določenih, predvsem mestnih občin, s katerimi vlada podpisuje neposredne pogodbe za investiranje. Znana je na primer pogodba z Mestno občino Ljubljana. Tudi razpisi za sofinanciranje ukrepov trajne mobilnosti gredo v prid predvsem mestom, kar pomeni, da mestne občine tudi s tega vidika lahko prejmejo več denarja kot ostale manjše občine. Posebnosti so tudi pri pridobivanju evropskih sredstev, kjer so v zadnjem času na nek način v pomembnih delih privilegirane prav mestne občine.
Tako poteka financiranje, to so torej večinski občinski prihodki, v nekaterih občinah so s tem zadovoljni, predvsem v manjših pa temu ni tako. Če imamo na eni strani zagotovljene vire v povprečnini, vezano na število prebivalcev in če k temu dodamo še sofinanciranje investicij, tako iz državnih kot evropskih virov, pa je stvar pri odhodkih pogosto drugačna.
V nekaterih, predvsem manjših občinah, z denarjem, ki ga prejmejo, gospodarijo umno. Drugje, kjer je denarja več, pa je stvar lahko tudi drugačna.
Navedeno je razvidno iz občinskih proračunov, izvršenih in načrtovanih. In tu pogosto trčimo ob zid.
Kako gospodarijo?
V nadaljevanju bomo prikazali nekatere primere, kjer pa imen namerno ne bomo omenjali. Kdor nas spremlja bo že vedel, koga imamo v mislih, zelo dobro pa bodo to vedeli tisti, na kogar se to nanaša.
V regiji imamo občino, kjer vodstvo že vsako vprašanje vzame kot napad. Že to je znak, da stvari ne potekajo transparentno, gospodarno in v dobro občanov ter občank. Denarja imajo sicer v razvojno zelo zaostali občini precej, pri potrošnji pa je razvidno, da nekateri v občinski proračun posegajo kot bi bila to njihova denarnica. Plačujejo za stvari, ki gredo zgolj v njihovo osebno korist, kjer skušajo likati predvsem svoj videz. Ne samo to, razmetujejo tudi za stvari, ki so skregane z vsako zdravo pametjo. Ali pri tem plačujejo pripadnost nekaterih? Najverjetneje. Za potrebe občanov jim potem denarja, pričakovano, zmanjkuje. Navsezadnje nobena občinska vreča ni vreča brez dna.
Nadalje v eni ob občin, kjer vsi skupaj delujejo kot velika občinska družina, saj ni opozicije, vsi so kot eno, vodilni poleg ohranjanja svojega lika zelo skrbi še za svoje bližnje. Tudi najbližje. Že to, da smo na portalu sploh omenili to občino, je velikega šefa dvignilo na noge. Že to je bil znak, da je v ozadju nekaj več ali pa se to šele pripravlja. Razvoj naslednjih dogodkov pa gre v smeri, da namerava ta veliki šef na eno vodilnih pozicij – seveda javnega zavoda, ne zasebnega podjetja – ustoličiti svojo sopotnico. Kar ne bi bilo sporno, če bi res izpolnjevala pogoje. Razvoj bo sledil v letu 2018. Kadrovanje v tej občini pa je nasploh zelo sporno, čeprav bodo vsi kot eden vpili, da temu ni tako.
Potem imamo v eni izmed občin vodstvo, ki skrbi predvsem za dobrobit podjetja svojega šefa. V letu 2017 so se ukvarjali predvsem z javnimi razpisi, kjer so na koncu uspeli posel ponovno pripeljati v njegovo in njihovo naročje. Imamo tudi občino, ki jo vodi podjetnik, za katerega vemo, da misli dobro, vendar je očitno preveč podjetniško usmerjen. Vodenje občine pa tudi ni vodenje podjetja. Zmanjkuje mu časa, stvari prepušča drugim, pri tem v podjetniškem duhu najema zunanje sodelavce, ki pa tokrat ravnajo raje v svoj prid. V prid svojega računa, javni denar je namreč zelo vabljiv.
V eni izmed občin pa je vodstvo na ta položaj prišlo bolj po naključju kot ne, med štirimi bi bil prav vsak lahko na tem mestu. Konkurenca je dobra, tudi všečnost je lahko za nekoga znak pričakovanja, vendar ta v celoti zbledi ob pogledih na nekatere številke. Če je, na primer, neka stvar približno 10-krat dražja od povsem primerljive v eni od sosednjih občin, potem veš, da je z upravljanjem javnega denarja v tej občini nekaj zelo narobe.
Postavi se opravičen dvom, da je tudi v drugih primerih podobno in da je tistih nekaj stotakov mesečne rente za plačevanje domnevnega lobiranja nekomu, ki niti lobist ni, prava malenkost.
Hkrati imamo kopico majhnih občin, kjer z denarjem ravnajo gospodarno. To kažejo rezultati. Obstajata pa tudi vsaj dve občini, kjer vodilna stavita predvsem na ideološkost svojih volivcev, v vsaj eni je od številnih obljub ostalo bore malo. Zapuščajo ga celo najbližji sodelavci, tisti, ki so najbolj zaslužni za njegov uspeh.
Nadalje imamo še nekaj občin, kjer pa nam v nekaj mesecih ni uspelo zlesti v drobovje njihovih občinskih proračunov. Ne, da proračunov nismo preverjali, stvari se skrivajo v podrobnostih, ki jih bomo morali še temeljito preučevati. Stvari namreč niso tako očitne kot drugje, kjer se očitnost meri bodisi z odzivi, bodisi prek javnih razpisov, bodisi prek drugačnih vrst pritiskov. In da ne pozabimo, v vsaj eni od občin so tesno povezani tudi z vsaj enim sodnikom, dokazi za to obstajajo. Kaj to pomeni, lahko presodi vsak sam.
So potem vsi enaki? Nikakor ne. So vodilni, ki delajo v dobro občin in so vodilni, ki delajo v lastno korist ali korist skupine, ki jim je omogočila to, da so vodilni.
Ob tem spomnimo še na mantro, ki je doslej veljala predvsem v manjših občinah. To pa je, da je plača župana prenizka, da bi se v to tekmo spustil tudi kakšen resni strokovnjak. Ali pa: Pustimo jih, saj imajo tako nizko plačo, drugje bi za enako delo zaslužili več. Pa je temu res tako? Daleč od tega.
Podatki o plačah in porabi županskih kabinetov so razkrili, da imajo župani plače v povprečju okoli 50. plačnega razreda v javnem sektorju. Ponekod več, drugje manj, odvisno od števila prebivalstva v občini, ki jo vodijo. Ponekod so zaposleni na občinah, drugje vodijo to neprofesionalno, kar pomeni, da prejemajo zgolj nadomestila. Je slednje merilo za dobro vodenje občine? Ni! V splošnem tudi velja, da imajo ob plači še proračun, ki je ponekod zelo velik. V eni od občin je ta okoli 10 tisoč evrov mesečno, v kar so všteti številni izdatki, tudi za plačevanje medijske osebne podobe. Je to malo denarja? Nikakor.
V letu, v katerega smo komaj vstopili, bo še težje kot doslej poročati o porabi javnega denarja. Vodilni, prav tisti, kjer je največ meglenega, so povezani, odločni, da bodo svoj kotiček branili do zadnjega. Leto bo namreč volilno, lokalne volitve bodo tretjo nedeljo v novembru. Zanimivo bo!
J. M.
