Največ Romov živi v Mariboru in Murski Soboti, sledijo Novo mesto, Črnomelj in Kočevje

pixabay.com

V Sloveniji po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo iz leta 2014 živi 11.700 Romov, od tega največ na območjih centrov za socialno delo Maribor in Murska Sobota (skupno 3000). Takoj zatem sledijo Novo mesto, Črnomelj in Kočevje.

Na območju novomeškega centra za socialno delo živi 1500 Romov, na območju črnomaljskega centra 780 Romov, na območju centra za socialno delo Kočevje pa 550 Romov.

Takšno število Romov je določeno na podlagi raziskave med centri za socialno delo, ki jo je izvedel omenjeni inštitut, saj uradnih podatkov o številu Romov ni. Ministrstva, vladne službe in druge pristojne institucije posebne evidence o številu Romov oziroma, kot se reče temu uradno, o številu oseb na podlagi etnične pripadnosti, po veljavni zakonodaji namreč ne smejo voditi.

Zadnji popis z opredelitvijo pripadnosti leta 2002

Ob popisu prebivalstva leta 2002 se je sicer za pripadnice in pripadnike romske skupnosti opredelilo 3246 oseb, 3834 oseb pa je kot materni jezik navedlo romski jezik, a poznavalci pravijo, da je takšna številka veliko prenizka, in da se mnogi Romi o svoji etični pripadnosti enostavno niso želeli izreči. Naslednji popis prebivalstva je bil opravljen leta 2011, vendar takrat ni vključeval kategorije narodne/etnične pripadnosti in maternega jezika.

Tudi že omenjena raziskava Inštituta RS za socialno varstvo v zvezi z oceno o številu Romov v Sloveniji navaja, da številka 11.700 Romov ne zajema celotne romske populacije, saj je bila raziskava narejena na podlagi podatkov centrov za socialno delo, pri čemer pa nekateri centri podatkov ne evidentirajo sistematsko, zato tudi ocen ne želijo podati.

Romi najbolj številčno strnjeno živijo na Dolenjskem in v Beli krajini

Kot je za portal Moja Dolenjska povedal direktor vladnega urada za narodnosti Stane Baluh, Romi živijo v vseh delih Slovenije, najbolj številčno in bolj strnjeno predvsem v jugovzhodni Sloveniji (Dolenjska in Bela krajina), v Prekmurju, v Posavju ter v večjih mestih, kot so na primer Ljubljana, Maribor, Velenje in Celje. Na Gorenjskem pa živi tudi nekaj družin Sintov, ki so soroden narod Romov in so znani po temu, da so se popolnoma prilagodili sodobnemu načinu življenja.

V delih države, kjer na strnjenem območju živi veliko Romov, tak primer sta, kot rečeno, Dolenjska in Bela krajina, najpogosteje prihaja do težav z Romi ter do sporov med njimi in ostalimi prebivalci, kar je posledica predvsem slabe prilagojenosti Romov. Po oceni Baluha uspešno integracijo Romov ovira splet ali niz dejavnikov, ki so močno povezani predvsem s slabim socialno-ekonomskim položajem Romov v okoljih, kjer živijo, (kar še posebej velja za jugovzhodni del Slovenije), nizko stopnjo izobrazbe in brezposelnostjo. K takšnemu stanju po njegovih besedah močno prispeva tudi zaprtost posameznih romskih skupnosti, dodatno pa tudi še vedno močno zakoreninjeni predsodki in stereotipi večinskega prebivalstva do Romov. A, kot opozarja Baluh, obstajajo tudi pozitivni primeri integracije, “še posebej v primerih, ko je imel posameznik podporo družine in kasneje tudi širšega okolja za svoj razvoj”.

Določen del krivde za to, da ne pride do boljše integracije Romov v večinsko družbo, je po besedah Baluha tudi na strani Romov, saj je “v nekaterih primerih zaznati premalo interesa za aktivacijo in uspešnejšo integracijo v družbo”. “Velikokrat tudi interes in želja sta, vendar je posameznik zaradi že prej navedenih razlogov največkrat prepuščen sebi in vzorcem ožje družbe oziroma okolja, v katerem živi, in iz katerega ne vidi izhoda”. “Večja povezanost in solidarnost znotraj skupnosti oziroma različnih delov skupnosti bi zato gotovo lahko veliko pripomogla k hitrejši integraciji njenih pripadnic in pripadnikov,” pravi Baluh.

Na to, da vlada ne razpolaga oziroma sploh ne zbira ključnih podatkov, ki so potrebni za uspešno reševanje romske problematike, pa že dolgo opozarja poslanka Anja Bah Žibert, ki se je doslej kar precej posvetila tudi romski tematiki. Opozarja, da ne vemo niti tega, koliko romskih otrok redno obiskuje šolo in koliko jih sploh zaključi osnovnošolsko izobraževanje. Prav tako se ne ve, kakšni so konkretni podatki na področju zaposlovanja Romov. Opozarja tudi na t. i. nelegalna naselja in dodaja, da na takšen način zagotovo ni mogoče delati pozitivnih korakov naprej, da pa rešitve vsekakor obstajajo.

M. R.