Dr. Anton Olaj: Slepost apologetov imigracij ali zgolj konformizem in dekadentnost slovenske politike

Vlada je 18. julija, v času letnih dopustov, precej neopazno sprejela Strategijo na področju migracij. Dotika se pomembne politične teme, kontroverznega Globalnega migracijskega dogovora v Marakešu, zato sem z zanimanjem prebral objavljeni dokument. Obsega kar 73 strani in obravnava tako ekonomske migracije, kot tudi preselitev prisilno razseljenih oseb in nezakonite migracije.

Ekonomskih migracij do sedaj nisem povezoval z morebitnim tveganjem raznarodovanja, vendar v vladni migracijski strategiji predstavljene „rešitve” vzbujajo upravičen dvom o domišljenosti napovedane politike. Vlada v dokumentu navaja, da je eden od ključnih ciljev upravljanja migracij „spodbujanje priseljevanja tuje delovne sile”, kljub temu, da je v Sloveniji preko 70 tisoč ljudi registrirano brezposelnih in tudi v prihodnje ni za pričakovati, da se bo to število pomembno zmanjšalo. Presenetljivo pri tem pa je, da vlada sploh še nima izdelane ocene potreb po tujih delavcih, ampak je januarja 2019 šele naročila izdelavo študije oz. analize zaposlovanja tujih delavcev v Sloveniji, ki bo podlaga za takšno oceno. Zakaj torej takšna apriorna odločenost spodbujati priseljevanje, ko pa imamo neizkoriščene kadrovske resurse v Sloveniji? Ali za tem stojijo interesi gospodarstva po cenejši tuji delovni sili? Znano je, da množično priseljevanje tujcev pomeni posledično spremembo demografske strukture prebivalstva v škodo Slovencev. Zaskrbljujoče je, da je (po podatkih Statističnega urada RS) bil leta 2017 selitveni prirast tujih državljanov že devetnajsto leto zapored pozitiven. Na mestu je torej vprašanje, ali Slovenci res pristajamo na potujčevanje zaradi kvazi ekonomskih koristi gospodarstva? Ali ni naloga države, da išče vzdržne zaposlitvene rešitve v okviru ohranjanja narodne in jezikovne samobitnosti? Iz migracijske strategije je razvidno, da je vlada „prezrla” nevarnost raznarodovanja. Nameraval sem sicer zapisati „popolnoma prezrla”, vendar je vlada v naslovu podpoglavja migracijske strategije zapisala tudi zavzemanje za „zmanjšanje odseljevanja državljanov Slovenije”. Obetaven naslov pa žal v operacionalizaciji ne odraža optimizma. Vlada ne določa ukrepov za zajezitev odseljevanja, ampak zgolj razmišlja, da bi lahko „predlog morebitnih ukrepov” za zajezitev odseljevanja prebivalcev RS šel v smeri, da se „vzpostavijo takšni pogoji dela, ki bodo slovenske prebivalce in delavce odvračali od preseljevanja v druge države/…/, kar je tako odgovornost države kot tudi socialnih partnerjev.” Takšno razmišljanje je mogoče označiti kot oxymoron oz. bistroumni nesmisel. Povedano bolj preprosto, vlada misli, da naj bi se delodajalci zavedali svoje odgovornosti do izseljevanja Slovencev v tujino in bili zato zainteresirani, da bodo dražje plačevali slovenske delavce in ignorirali cenejšo tujo delovno silo. Abotno. V času socialističnega samoupravljanja bi to mogoče lahko veljalo, ampak danes je delodajalec (manager) odgovoren predvsem svojemu lastniku za ustvarjanje dobička. In dokler bo delo strošek je logično, da bodo delodajalci dajali prednost ceneni delovni sili.

Vendar s tem v migracijski strategiji še ni konec raznarodovalnih idej vlade. Pri obravnavanju problematike preselitev prisilno razseljenih oseb in problematike nezakonitih migracij vlada posega predvsem po „rešitvah” v okviru nam znane kontroverzne marakeške deklaracije (Global compact for Safe, Orderly and Regular Migration), ki je v Sloveniji in širom po svetu požela v javnosti veliko negodovanja, vlada pa v tej zvezi ni hotela slišati volje ljudi z izvedbo poizvedovalnega referenduma. Vlada sedaj „marakeški sporazum”, ki naj bi bil „pravno nezavezujoč”, v zaključku dokumenta migracijske strategije v podpoglavju „Pregled in opis ključnih pravnih podlag” navaja kot referenčno „Mednarodnopravno podlago” pri izdelavi obravnavane migracijske strategije.

Ob zaključku tega prispevka želim spomniti, da je 26. marca potekal pri predsedniku republike Borutu Pahorju posvet o demografski politiki v Sloveniji. Predsednik je glede tega na Twitterju objavil:

prof. dr. Marina Lukšič-Hacin: Ali so migracije del reševanja demografskih problemov? Najprej se moramo odločiti, ali jih hočemo. Če da, moramo implementirati ukrepe. Če želimo, da pri nas ostanejo, moramo biti privlačni. #posvetpripredsedniku„.

Menim, da se je vsekakor moč strinjati z Lukšič-Hacinovo. Predlagani rešitvi razumno ni mogoče oporekati. Slovenci se moramo o tem demokratično odločiti in zato je vredno obžalovanja, da ni prišlo do razpisa poizvedovalnega referenduma pred sprejemom t. i. „marakeške deklaracije”.

In še kot pomembna zanimivost, migracijsko Strategijo je pripravila delovna skupina, oblikovana s strani vladajoče koalicije, v sodelovanju z izbranimi nevladnimi organizacijami, ob popolni ignoranci morebitnih predstavnikov politične opozicije, kar samo po sebi per se kaže na politično neuravnoteženost v migracijski strategiji sprejetih ukrepov. Dokument v bistvu vsebinsko odseva globalistično pro-imigrantsko politiko, ki vodi posledično v raznarodovanje. V Sloveniji bo ob izvajanju takšne politike čedalje manj Slovencev, slovenska beseda pa bo še redkeje slišana. Ob vsem tem se zdi nepomembno, ali bo to posledica politike nepremišljenosti globalističnih zagovornikov imigracij ali zgolj posledica konformizma in dekadence slovenske politike.

Anton Olaj je doktor pravnih znanosti, upokojeni direktor Policijske uprave Novo mesto in habilitirani visokošolski predavatelj za predmetno področje “pravo”. Je avtor več znanstvenih člankov s področja mednarodnega javnega prava in ustavnega prava.

novo staro popularno
Miška2

Odlično, članke in komentarje dr. Olaja z veseljem bere.

Jure

Odlično. Tega v vladi naklonjenih medijih ne boste prebrali.

Lan

Čestitam odličen komentar…še imamo v Sloveniji pokončne in poštene intelektualce ni še za obupat.

Tomaž

Vredno branja. Take analize nisem zasledil še nikjer drugje. Čestitke avtorju.